MUST READ ali OBVEZNO ČTIVO

Ker sem oseba, ki jo ezoterika, svet duhovnosti izredno zanima ter spodbuja k drugačnemu razmišljanju in delovanju, berem veliko literature, ki mi omogoča spoznavati sfere, ki so zaenkrat še velik tabu in se jim namenja premalo pozornosti. Vse te knjige, ki jih omenjam v mojih zapisih, so večinoma dostopne v knjižnicah ali bolje založenih knjigarnah (Om Šiva Ezoterika ipd.). Te knjige meni pomenijo zelo veliko - so velik dar in spodbuda za pozitivnejše in ustvarjalnejše življenje.

• Meurois - Givaudan, Anne & Daniel. (1995). DEVET STOPNIC. Ljubljana: Aura.
• Walsch, Neale Donald. (2000). POGOVORI Z BOGOM, 1., 2. in 3. knjiga. Ljubljana: Gnosis.
• Stephan v. Stepski-Doliwa. (2006). SAI BABA GOVORI O VZGOJI. Šmarješke Toplice: Stella.
• Pattillo, Nikki. (2009). OTROCI ZVEZD. Ljubljana: Star Elysium.

Zmanjševanje bolečine

Edini način, da zmanjšaš bolečino, ki jo povezuješ z zemeljskimi izkustvi in dogodki, je ta, da spremeniš svoj pogled nanje. Nič ni boleče samo po sebi. Bolečina je posledica napačne misli. Je napak v razmišljanju. Bolečina izvira iz sodbe, ki si si jo ustvaril o stvari. Odstrani sodbo in bolečina bo izginila.

(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 45)

V torek sem cel večer jokala kot dež. Ostala sem sama, ker je imel dragi službene obveznosti. On se je dobro zaposlil, da ni razmišljal, mene pa je vsaka Pampersova reklama na TV spravila v jok. Ugasnila sem televizor in se lotila branja. V roke sem vzela knjigo Devet stopnic, ki jo je možu posodila sodelavka. V prvih treh poglavjih sem spet točila solze. Knjiga namreč govori o doživljanju novega utelešanja duše po imenu Rebeka. Vsaka malenkost o nosečnosti me je vrgla s tira. Ko je dragi prej prišel iz službe, sva tulila skupaj in objokovala svojo nesrečo. A ne dolgo. Vedela sva, da solze niso rešitev. Razmišljanje je tisto, ki edino pomaga. Padla je prva odločitev: preostanek tedna bova preživela v naravi. Druga odločitev: pisala bova Aruni na P.E.C.A. International in jo prosila za nasvet.

Naslednje jutro sva se utrujena od solzave noči napokala v avto in na Gorenjskem obiskala družinske prijatelje. Prijateljica zdravnica naju je povabila k njim na vikend in na sprehod na Planino pod Golico. Ni mi bilo enostavno iti, ker mi je šlo še vedno na jok. Joooj, kakšna jokica sem ... Ampak je bilo lepo. S prijateljico zdravnico smo se pogovarjali o mnogoterih izkušnjah in ko je rekla: "Ko človek razmišlja in vaju opazuje, uvidi, da je najvažnejše to, da se imata tako zelo rada." Kako res je to! V mislih sem se Vesolju zahvalila za svojega krasnega moža. Poznva svojo resnico, v katero globoko v sebi nikdar ne podvomiva: bova starša. Morda ne letos, morda ne naslednje leto, bova pa. Čas je relativen, ni pomemben. Tale zimski izlet je bil očiščujoč. Boginja Cordelia je imela prav: narava zdravi, narava očiščuje.

Bodi luč v temi in ne preklinjaj teme.

(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 42)

Domov sva se vrnila polna radosti in notranjega miru. Odločila sva se, da naslednji dan obiščeva mojo družino. Tudi moja mami je potrebovala nekaj pozitivnih besed. Tudi njo je kar strlo, saj se je že veselila, da bo babica. Kljub vsemu smo se imeli lepo. Prebolevamo skupaj, a vsak na svoj način.

Vedela sva, da bo morje tisto, ki bo odplaknilo še zadnje atome negativnih misli in skrbi. Preden sva se odpeljala proti Obali, sva Aruni napisala elektronsko pismo. Opisala sva ji svoje težave in ji dala vedeti, da verjameva v njene sposobnosti zdravljenja. Aruna je ena izmed tistih ljudi, ki jih oba izredno ceniva in spoštujeva. V dveh dneh je najini življenji obrnila na glavo in na bolje. Veva, da nama bo zmogla pomagati. Toda veliko bova morala delati na sebi: več meditacije, več kontrole misli, veliko manj strahu. Najprej naju čaka pracialni pregled aure, kjer bo pregledala vzrok za težavo z zanositvijo. Po tem pregledu bo povedala, kako naprej. Pripravljena sva na vse!

Zapeljala sva se do Pirana, kjer skupaj sploh še nisva bila. Obredla sva ga po dolgem in počez, veliko sva hodila, poslušala morje in se pogovarjala. Vesela sva bila, da ni bilo veliko ljudi, saj sva tako lahko uživala v pravih barvah, vonju in zvoku Pirana. Človek bi kar živel tu ... Kadar ni sezona navala turistov. Prvič v življenju sva se oba povzpela na mestno obzidje; razgled naju je prevzel in očaral. Pihalo je, bilo je ledeno mrzlo, ampak nisem si želela biti nikjer drugje.

Živeti življenje brez pričakovanja je svoboda; radost je v ustvarjanju, ne v posledicah (rezultatih) le-tega. 

(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 107)

Počutim se očiščeno. Ne skrbi me, kaj bo jutri, pojutrišnjem, čez dva meseca, čez leto, dve, tri ... Prepuščam se toku življenja. Vem, da v naša življenja vsi ljudje, dogodki, knjige ... pridejo z razlogom. Sprejela bom vse, kar mi bo intuicija, moj notranji Mojster potrdil, da je dobro zame.

Za konec pa misel o življenju iz knjige Devet stopnic, ki jo je izrekla še nerojena duša Rebeka:

"Premalo moških in žensk ceni srečo, ki jim jo Zemlja ponuja s telesom, z usti za uživanje hranje, pljuči za dihanje, rokami za objemanje. Za tistega, ki zna gledati, je vse čisto ... vse je odskočna deska. Življenje se nam ne ponuja zato, da bi nas teplo, pošilja nam le tisto, kar sami ustvarjamo v njegovem prostoru ... Kar se mene tiče, vidim samo svetlobo, upanje in pravičnost - in vse to je ljubezen."

(VIR: Meurois-Givaudan, A., D. (1995). Devet stopnic. Ljubljana: Aura, str. 147)

Pa je konec ...

"Občutek krivde in strah sta edina človekova sovražnika. Ljubezen in zavedanje sta tvoja prava prijatelja."
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 15)

Danes mi je postalo jasno; v drugi postopek sem šla preveč prestrašena in živčna. Hja, zgodilo se je tisto, česar sem se potiho ves čas bala. Včeraj zvečer sem opazila rjavkast izcedek. Na nekem forumu sem prebrala, da je to dokaj normalno in da ni panike. Uf, hvala Bogu! Danes zjutraj pa je bila zgodba drugačna: poleg rjavih madežev sem opazila še kri. Moj mož je rekel, da najbrž ni nič; bova šla po test za preverjanje nosečnosti in bova videla. Čez nekaj ur mi je bilo jasno, da glede na količino krvi tudi test ne bo ničesar pokazal. Enostavno sem vedela.

Vse pozitivne misli tekom postopka mi niso pomagale, ker so bile produkt strahu - strah je bil tisti, ki je vibriral iz njih in poslal sporočilo Vesolju. Dobila sem točno tisto, česar sem se bala: menstruacijo in negativen test.

Ne bom rekla, da mi ni hudo - grozno mi je! Že celo popoldne jokam kot dež, še posebej, kadar me pokliče dragi ali mami in me sprašujeta, kako sem. To vprašanje mi je že sicer butasto, danes pa se mi ulijejo solze in besede ostanejo zataknjene med glasilkami ... V tolažbo sem si na Facebooku ogledala uro in pol dolg dokumentarni film o Louise Hay in njeni knjigi You Can Heal Your Life.

Pripravljena sem se spremeniti - sedaj sem uvidela, da je sprememba nujna. Pripravljena sem spremeniti svoje vzorce in negativna prepričanja. Zavedam se, da mi je moč, ki me je ustvarila, dala moč, da sama ustvarim svoje novo življenje. Naučiti se moram izbirati pozitivne, izpopolnjujoče nove misli. Začenjam znova - tu in zdaj!

Postajamo to, o čemer razmišljamo. Vsaka misel, vsaka beseda potuje v Vesolje in se vrne kot naša prihodnost. Vsaka misel ima svojo vibracijo in s tem sposobnost, da privlači. Čaka me trening pozitivnega razmišljanja, ki je celoživljenjski proces!

Vem, da se vse zgodi z razlogom - ta poved, ki jo večkrat izustim, je več kot dobra tolažba. Četudi ta trenutek vse izgleda grozno in ne veš, kaj bi ta razlog sploh bil, se v tem dogodku skriva nekaj krasnega; nekaj čudovitega se bo zgodilo iz tega in zato je potrebno ostati buden!

Bolj pozorna bom morala biti na besede, stavke in povedi, ki jih izgovarjam; govor je močno orodje, s pomočjo katerega spoznavamo, katera je naša točka privlačenja. Nič več povedi, kot npr.: "Ta oseba mi gre na živce!", "Na bruhanje mi gre, ko to gledam!" ... Na koncu uvidiš, da je vse, kar je v življenju pomembno, LJUBEZEN.

Moja smernica in vsakdanja mantra bo: GOVORIM IN MISLIM POZITIVNO.

Verjamem, da bo vse potrebno prišlo v pravem trenutku. Vesolje me ima rado in skrbi zame. Vsaka izkušnja je uspeh - tudi ta, ki jo doživljam sedaj, saj je resničen uspeh že to, da sem 10 dni uživala radost bodoče mamice. Znanost je združila mojo jajčno in moževo spolno celico ter ju vsadila v moje telo. Nikoli ne bom pozabila božanskega občutka radosti, ki sem ga čutila ob prenosu zarodka v moje telo, in veselja v prepričanju, da bom donosila dva zdrava otroka. Hvaležna sem za vse dobro v življenju. Tudi za ta dogodek in blagoslov, ki mi je bil namenjen. Vsak dan prinaša nova presenečenja. Ob tem me spremljata misli:

ZAUPAM SVOJI NOTRANJI MODROSTI. 
BOŽJA MILOST ME VODI.

Danes sem se poglobila v afirmacije, ki bodo poleg hvaležnosti obredni del mojega vsakdana:

• Zadovoljna sem s svojo službo.
• Sem zdrava.
• Moj zaslužek se stalno veča.
• Rada imam svoje sodelavce.
• Rada se imam.
• Rada imam svoje življenje.
• Postala bom mama.  

Vse to bom pred ogledalom izgovarjala vsak dan, da bom začela VERJETI v vsako izgovorjeno besedo. Kajti Vesolje se ne odziva na besede, temveč na vibracije. Naša čustva pa so tista, ki vibracije narekujejo. Tudi pred spanjem se moram umiriti in verjeti, da je z mano vse v redu. Zaupam sebi in Vesolju. Vem, da sem ljubljena in varna. Imam vso moč in nič me ne more zaustaviti! Sem zdrava in sprejemam, da sem del Vesolja.

Moje mantre bodo tudi:

SEM SVOJ LASTNI IN UNIKATNI JAZ.
SEM "DA" OSEBA.
ŽIVLJENJE ME PODPIRA.
MOJ POTENCIAL JE NEOMEJEN.
ODPUŠČAM VSE STARE ZAMERE.

Zamere ... Teh je kar nekaj, čeprav se jih ne zavedamo vsak dan.

PRIPRAVLJENA SEM OPROSTITI.

Oprostila sem sebi in drugim in to me je osvobodilo preteklosti. Oproščanje je odgovor na vsak problem. Odpuščanje je dar samemu sebi! Oprostila sem in se osvobodila.

Mislim, da je odpustiti sebi najtežje. Vendar se ne morem za nič kriviti. Že do sedaj sem naredila veliko zase in za druge - res se trudim po najboljših močeh. Vsak dan pa se naučim nečesa novega: kako odreagirati v določeni situaciji, da ne prizadaneš človeka, kako usmeriti svoje misli, da dobiš, kar hočeš, kako se notranje umiriti in se prepustiti toku.

LJUBEZEN ME MOTIVIRA.

Ko odkriješ, da lahko odpustiš, ker vsak nosi svoje križe in si želi podobno kot ti, začutiš val naklonjenosti do te osebe. Vsak si želi biti ljubljen in naj ima to priložnost. Več ljubezni kot dam, bolje se počutim.

V SEBI SKRIVAM ZAKLAD.
RADA SE IMAM IN SE SPREJEMAM.

Sprejeti in ljubiti sebe bo zame najtežji del treninga. Toliko stvari me moti pri sebi, da bi bil seznam daljši od tistega, kamor bi zapisala, kaj mi je všeč.

Vendar se imam rada; rada se imam že zato, ker ...

• jem zdravo in skrbim za svoje telo (sicer bi lahko veliko bolj - vsaj kar se tiče športa, a to je tudi ena izmed nalog, ki jo moram narediti),
• sem si uredila prijeten dom, poln pozitivne energije in ljubezni,
• imam službo, v kateri uživam,
• sem prijateljska do vseh,
• odpuščam in se s tem osvobajam preteklosti,
•  živim v sedanjosti in iščem dobro v vsakem trenutku, 
  
•  razmišljam o svetli in varni prihodnosti.       

V življenju obstajajo izzivi, ovire, čez katere plezamo in ob tem je potrebno paziti, kako odreagiramo nanje. Vse negativno, kar se zgodi, je v bistvu pozitivno. Skoncentrirati se moram na pozitivni izhod, ostati na pozitivni poti in moja izkušnja bo pozitivna. Tudi tega "neuspelega" postopka ne smem jemati kot poraz. Vesela in hvaležna sem zanj.

SEM VARNA; TO JE SAMO SPREMEMBA V MOJEM ŽIVLJENJU.

Zavedanje vsega tega je začetek zdravljenja in sprememb. Vsakodnevni trening. Vsakodnevno gledanje v ogledalo in izgovarjanje afirmacij.

MOJE OZDRAVLJENJE SE JE ZAČELO.

MOJE TELO SE VRAČA V NARAVNO STANJE DOBREGA ZDRAVJA.

POPOLNA SEM TAKŠNA, KAKRŠNA SEM.

Sem zdrava, harmonična popolna. Moje misli ustvarjajo moje življenje.  

Skrb je najslabša oblika duhovnih dejavnosti, kar jih je - takoj za sovraštvom, ki je skrajno samouničujoče. Skrb nima smisla. Je stran vržena duhovna energija.
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 171)  

Razmišljanje o trpljenju ali kako Vesolje poskrbi, da v nesreči najdeš izgubljene prijatelje

"Trpljenje nima nič opraviti z dogodki, ampak s človekovimi odzivi nanje." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z bogom, 1. knjiga, str. 113)

Dnevi, ko živiš brezskrbno življenje, se cartaš z dragim in mačko, bereš knjige, uživaš v čajčkih in sladkarijah, se dokaj hitro lahko sprevržejo v kruto realnost, ki nam jo nakloni Vesolje oziroma si jo povzročimo sami.

Zazvonil je telefon in zagledam ime sošolke s faksa, s katero sva bili za časa dodiplomskega in podiplomskega študija kot rit in srajca. Nikoli je zares nisem pogruntala; znala je biti krasna sogovornica, saj se je tudi sama poglabljala v duhovne knjige in je izredno inteligentna ženska, hkrati pa je bil drugi del nje, ki je bil zelo egocentričen, aroganten, občasno sovražen brez malega kančka empatije. Pa sem jo imela dolgo časa kljub hibam in besnim, negativnim izpadom zelo rada, dokler mi nekega dne ni prekipelo. Nisem imela moči, da bi se z njo še isti trenutek usedla za mizo in pogovorila. Ko sem se pomirila, pa ona ni bila pripravljena poslušati moje plati. Tako so se stiki izgubili, ob občasnih srečanjih pa so bili zelo zadržani in narejeni. Iskreno, ne morem biti prijazna in sproščena do nekoga, s katerim imam nerazčiščene zadeve. Danes pa po skoraj enem letu njen klic. V njenem glasu sem začutila, da je v veliki stiski in to ji je šlo zelo težko z jezika. Pa se je vendarle odprla ... "Imam velik problem ... Šestega decembra sem izvedela, da se bom pridružila skupini novopečenih mamic ..." Novica je bila zame veliko presenečenje, zato sem od veselja kar zavpila "Čestitam!" in bila iskreno vesela. No, veselje je kmalu potonilo ob črni novici - otrok je dan pred nuhalnim pregledom umrl. Začutila sem bolečino v srcu - kot bi mi nekdo zaril nož v prsni koš. Dobesedno, ostala sem brez zraka. Ko je pripovedovala o grozotah, ki so se ji dogajale v bolnišnici, mi je postalo slabo in sililo me je na bruhanje. Izzvali so umetne popadke, da je predčasno rodila, rojevala pa je v hudih bolečinah. Nazadnje so ji plod še dali v naročje in to jo je zlomilo; ko je videla glavico, prstke, lulčka ..., je bilo preveč. Sledilo je mučenje čiščenja maternice, hude krvavitve, pomirjevala, kriki obupa, potoki solz ... Ob poslušanju te zgodbe sem lovila zrak, si brisala solze in hkrati božala moja zarodka, ki sta zagotovo začutila vso mojo energijo. Res me je pretreslo. Ne predstavljam si te groze, res ne, in ne želim je spoznati. Kako se človek v takih trenutkih sploh lahko dvigne nad realno stanje in v tem dogodku najde blagoslov? Kljub vsem branjem duhovne literature nimam odgovora. Preostane ti edino vera - vera v ljubečega Boga, ki je vedno ob nas in v nas.

"Vsak dogodek in zaplet si nadse priklical sam, da bi lahko ustvarjal in izkušal, kdo si v resnici."
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 58)

Je ta misel tolažeča? Hja, sprva najbrž ne, gledano z distance pa je to gotovo res. Misli imajo največjo moč na tem svetu, a se tega ne zavedamo. In včasih nevede nase prikličemo nek zaplet zato, da bi lahko uresničili najgloblje želje, ki jih sicer ne bi mogli. O tem sem razmišljala že v prvem IVF-postopku, ko je bilo ob neuspelem transferju razočaranje globoko in boleče. Ni kriv Bog, da se ni izšlo. Niso krivi zdravniki. Krive so moje tendence. Ja, bile so krive najine misli. Jaz otroka nisem iskreno želela, ker sem imela pred očmi napredovanje v službi, potovanje po Tuniziji, zaključek dveh projektov, ki sem ju uspešno koordinirala. Mož je imel bojazni glede financ; že tako komaj prideva skozi mesec, kako bova potem, ko bo otrok velik strošek? To so izredno negativne misli, ki jih nihče od naju danes nima več. Ni dneva, ko bi živčno razmišljala o delu, ki ga moram opraviti. Za potovanja bo še čas - lani poleti sva v Tuniziji srečala dve družini, ki sta potovali s petimi otroki. Vse se da in pustolovščina je še bolj zanimiva, saj jo otroci doživljajo na povsem drugačen način. Opazovati svojega otroka, kako absorbira tujo kulturo brez predsodkov, kako opazuje in se čudi naravi, je nekaj najlepšega. In na žalost sem v Tuniziji opazovala "tujega" otroka in ob tem čutila praznino v srcu. Finance pa ... Pridejo in grejo. Moč misli bi morala usmeriti tudi v denar: "Denar je dober! Imeli ga bomo veliko! Potovali bomo, kupovali zdravo hrano, nosili kvalitetna oblačila ..." Sama sebe moram spomniti, da je vse v mislih!

"Svoje življenje zasučeš na bolje tako, da najprej začneš zelo jasno premišljevati o njem. Premisli, kaj bi rad bil, kaj bi rad storil in kaj bi rad imel. Pogosto razmišljaj o tem, dokler ti ne postane vse zelo jasno. Potem pa, ko ti bo vse zelo jasno, ne razmišljaj o ničemer drugem. Nobenih drugih možnosti si ne predstavljaj." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 97)

Premalo se zavedamo svojih moči. Pozabili smo, da smo božanska bitja, Božji otroci. Pozabili smo na svoje sposobnosti. Vsak dan bi se morali zahvaliti Očetu (Vesolju) in Materi (Zemlji) ter svojemu notranjemu Mojstru za vse darove, ki jih dnevno prejemamo. Nekoč sem v zvezek, ki ga z dragim imenujeva Sanjske bukvice, zapisala naslednje zahvale:

Hvala Očetu in Materi ter mojemu notranjemu Mojstru za:

• moža, ki me neizmerno ljubi, prebuja v meni najboljše in mi stoji ob strani v dobrem in slabem ter najde pozitivne misli v še tako težkih trenutkih;
• najino muco, ki v najini življenji vnaša igrivost in jo imava neskončno rada;
• službo in reden zaslužek, s pomočjo katerega imava lastno stanovanje in izpolnjeno marsikatero željo v materialni obliki;
• prijatelje, ki so najina velika srčna družina;
• knjige, ki zadovoljujejo moje bralne in domišljijske potrebe;
• avdio-vizuelno opremo, s pomočjo katere uživam ob glasbi, plesu, filmih, dobivam razne informacije in komuniciram s svetom;
• zdravo hrano in pitno vodo iz pipe, ki sta predpogoj zdravega življenja;
• prebujanje ob možu in najine skupne gurmanske zajtrke;
• uživanje ob kavi ali čaju z dragim in najinimi srčnimi prijatelji;
• naravno kozmetiko, ki mi omogoča vsakodnevno higieno, jutranji ritual ličenja in umetniško izražanje na mojem obrazu;
• možnost izobraževanja in sodelovanja v projektih z ljudmi različnih kultur, znanj, sposobnosti, s pomočjo katerih rastem osebnostno in intelektualno;
• družino, ki zna izraziti podporo in potolažiti, ko je hudo;
• koncerte, na katerih uživam v orgazmični glasbi in sproščeno plešem;
• zdravniško pomoč in dostop do zdravil;
• potovanja, ki me učijo strpnosti, potrpežljivosti in mi omogočajo spoznavanje tujih kultur;
• sončne dni, ko uživam v sprehodih;
• deževne dni, ko prespim dan;
• zasnežene dni, ko opazujem otroški direndaj na snegu in se ob tem smejim;
• radovedne otroke, ki jih srečam na svoji poti;
• sodelavke, ki bogatijo vsakdan s svojimi izkušnjami.  

Danes pa bi dodala: hvala za radost, ki jo doživljam že deseti dan in vso moč, ki mi pomaga preživeti težke trenutke in negativne misli.

Večkrat bi morala prebrati svoje zahvale in jih skozi meditacijo poslati Očetu Vesolju in Materi Zemlji.

Dan je bil čustveno kar naporen, precej stresen. Svoje misli usmerjam v trpečo dušo, ki se je danes izpovedala meni - osebi, ki jo je vedno cenila in ljubila na svoj, a vedno iskren način. Morala je imeti veliko poguma, da me je poklicala in se mi zaupala. Glede na najine pretekle izkušnje pa mislim, da me je preko vibracij začutila. Začutila je, da jo bom razumela. Začutila je, da se v mojem telesu nekaj dogaja - da se prebuja življenje. Zato ji pošiljam vso ljubezen in prosim Očeta in Mater, da ji pomagata akumulirati moč, preboleti težko izgubo in zbrati pogum za življenje, ki ji bo podarjeno ob naslednjem spočetju. Vem, da ji bo uspelo. Vem, da bo uspelo obema! Nasmehnila sem se ob njeni misli: "Rekla sem, da bova skupaj porivali vozička na sprehodu in tako tudi bo!" Draga prijateljica, iz tvojih ust v božja ušesa!

"Ničesar takega ni, kar bi moral imeti, ničesar takega ni, da bi to moral storiti, ničesar takega ni, kar bi moral biti, razen natanko tega, kar sem prav zdaj." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 317) 

Spodbude iz Vesolja

"Nadzor misli je najvišja vrsta molitve. Zato imejte le dobre in pravične misli. Ne potapljajte se v negativizem in mračnjaštvo. Celo v trenutkih potrtosti poskušajte videti le popolnost, izražajte zgolj hvaležnost. " 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 62)

Vsak dan začnem z zahvalo - da sem tu, kjer sem, in v takem stanju, kakršnem sem. Vsako jutro upam, da bo naslednji dan enako kot prejšnji. In verjamem, da bo. 

Dobila sem sporočilo od angelov ... Prijateljica, ki je zdravnica in asistentka na MF v Ljubljani, mi je zatrdila, da se blastocista ugnezdi že prvi dan, morula pa v treh dneh. Posredovala mi je tudi zanimiv članek, ki je bil objavljen v reviji Gea:

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=435 

Veliko bolj sem pomirjena in umirjena kot prejšnje dni. Namesto temačnih in negativnih prizorov v mislih si rišem lepše prizore, ki v meni še dodatno vzbujajo radost: kako držim svojega otročka v naročju in ga dojim, slišim zven otroškega smeha, predstavljam si moža in sebe, ko poveva novico, da pričakujeva naraščaj, prijateljem in sorodnikom ... Berem knjige o otrocih, berem knjige o duhovnosti, ki me tolažijo in naklonijo pravo misel v pravem trenutku. Vem pa, da mi nečesa manjka ...


Včeraj sem za nasvet povprašala boginje. Imam orakeljske karte, ki mi vedno naklonijo lepo, vzpodbudno in realno misel. Cordelia, keltska vilinska boginja, mi sporoča: "POJDI VEN!" Res sem preveč zadržujem v stanovanju in jo bo potrebno poslušati. Pravi, da ni prav, da živim v zaprtem prostoru, da lahko na drugi strani štirih sten ogromno vidim in doživim. Pustolovščina zunaj ne bo oživila le mojega duha in duše, dala mi bo upanje in vero. Sicer pa naj bi se odgovor na mojo željo potrdil meseca maja oziroma, ko bo topleje. 

Vsekakor jo je vredno poslušati, saj odkar živim v prestolnici, resnično pozabljam na naravo. Te dni, ko sem doma, bova z dragim več v naravi. Šla bova na morje, kjer živi prijateljica in si z njo privoščila lep sprehod. Odpeljala se bova v Kranjsko Goro, kjer počitnice preživlja prijateljica zdravnica z družino. Rada bi obiskala moje starše na podeželju. Vse je mogoče, le premakniti se je treba! Hvala, Cordelia, za brco v rit!!!

1. TEDEN!

Yeeey, vesela, vesela, ker je danes naokoli že en teden ... Občasno me še muči preganjavica, ampak se umirjam. Ne vem, če je normalno, da čutim bolečine kot pred menstruacijo, ampak se z njimi niti nočem toliko ukvarjat in se trudim razmišljati pozitivno.

Včeraj sem bila eno uro na telefonu s sotrpinko, ki tudi čuva dva zarodka in mi je povedala, da se blastocista vgnezdi že prvi dan, morula pa potrebuje do 3 dni časa. Torej, kaj to pomeni? Da sem v vsakem primeru noseča? Iz teh vrstic v božje oči! Komaj, komaj čakam, da naslednji teden (verjetno v četrtek) opravim test za nosečnost. Ne bom zdržala čakanja do ponedeljka, 28. 02., ko imam krvni test. Naj bo plus, naj bo plus!!!

Čas je, da se najine molitve utelesijo!!!


Prava molitev ni molitev prošnje, ampak molitev hvaležnosti. Zato nikoli ne prosite. 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga)

Hvaležna sva za ljubezen, ki iskreno gori med nama, za najino stanovanje, ki je dovolj veliko za vsaj še dva družinska člana, hvaležna sva za zdravje, ki naju vztrajno spremlja, za zdravniško osebje na ginekološki kliniki, ki dela vse, kar je v njegovih močeh, hvaležna sva za moč, ki jo premoreva v težkih in stresnih trenutkih. Hvaležna sva, ker upava in verjameva, da bova starša. In globoko v sebi čutim, da bom mama dvojčkov. Moja otroška želja se bo uresničila!!!

Ko veselje ugrablja strah ...

Tri dni sva z dragim preživela v vzhičenosti. Smehljala sva se ves čas, energija v stanovanju se je spremenila, umirila, raznežila ... Celo najina mačka je začutila, da je nekaj drugače in se ni hotela crkljati v mojem naročju. Danes pa ... Ne vem, ali je krivo to, da sem sama doma in preveč razmišljam, ali pa sem res tako nagnjena k paniki ... V misli se mi prikradejo različne podobe dogodkov: da grem na WC in krvavim, da mi zdravnica ne podaljša bolniške, pridem v službo in zbolim, iščem način, kako bom možu povedala, da sva ponovno na nuli in je vse odmrlo ... NEEEE, NOČEEEEM! NOČEM TEGA!!! NOČEM TEH PODOB V SVOJI GLAVI!!! Verjamem, da pozitivno privablja pozitivno in prav silim se, da ne razmišljam o neumnostih. Saj nima biti kaj narobe, kajne? Zdrava in umirjena sem, le svoje misli moram obrniti proti soncu, da jih zbistri, pogreje ...

Danes grem k zdravnici, saj se mi glede na papir, ki sem ga dobila po transferju, danes izteče bolniška. Ne bi rada tvegala in fasala bruhalnega virusa, ki hara po naši stavbi. Res ne. Prijateljica, ki je zdravnica, mi je svetovala, naj se ne hecam, ker so prvi tedni najpomembnejši. Najina zarodka imata danes 9 dni! Močno upam in si želim, da bi se v mojem telesu dobro počutila. Jem zdravo, božam trebuh, uporabljam simbol moči, ki si ga položim na trebuh za nekaj minut ... Škoditi ne more, pa še mene pomirja. Večkrat tudi pomislim na Sai Babo in se mu zahvalim za vso srečo, ki mi je bil naklonjena. OM SAI RAM, hvala ti!!! Vem, da Vesolje pazi name. Vem, da bo vse OK. Pomirjena sem. Pomirjena odhajam k zdravniku po novo dozo bolniške. Hočem se cartat, brati dobre knjige in gledati filme. Uživati v materinskem občutku. Naj traja, naj traja večno ...

                                             BIG BENG
                                          Simbol svetlobe in zvoka

Big beng:
Izvir, Aum, Beseda, Logos, Bog.

nosi 3 osnovne lastnosti:

• odpira plemenitost
• plemenitost vzdržuje
• odpravlja slabosti

Izvor najčistejše neskaljene energije podpira in krepi energijski potencial v človeku kot čista

Ljubezen ~ Preprostost ~ Resnica

ZDRUŽENA TRIKOTNIKA

                                                                    Simbol harmonije

Združena trikotnika predstavljata:
• nerazdružljiv obstoj duha in materije,
• harmonijo med moškim in žensko,
• popolno ravnovesje fizičnega in psihičnega počutja.

ŠEST KOTOV
Šest človeških slabosti

Ki predstavljajo človeške slabosti:
• željo,
• jezo,
• vezanost oz. odvisnost,
• ošabnost, napuh,
• zavist oz. ljubosumje,
• pohlep

Čista izvorna energija postopno transformira temno plat delovanja v strpnost in prijaznost.

Te slabosti so kot ostre puščice usmerjene iz Izvira navzven in predstavljajo odcepitev od Izvira. S svojo ostrino ranijo naša srca in srca drugih ljudi.

Skupek vseh naštetih lastnosti imenujemo
EGO

Lahko jih imenujemo tudi
"PROVOKATORJI"
našega življenja.

NOTRANJI KROG
Simbol neskončnosti, koncentracije

Notranji krog predstavlja:
• neskončnost,
• koncentracijo,
• celico,
• prstan,
• planet zemljo.

Simbolizira objem neskončnosti, v kateri sta ujeta:
• materija in duh,
• zakon moškega in ženske,
• kozmična in zemeljska energija v vsaki celici našega telesa.

• Predstavlja koncentracijo čiste Izvirne energije v zaključeno celoto dveh polov:
materija/duh, moški/ženska, vdih/izdih, tema/svetloba

• Simbolizira celovitost čistega Izvira znotraj nas.

NAPIS

                                                              Simbol prošnje za pomoč

• invokacija čiste Izvorne energije
• prošnja čisti Izvorni energiji
• pooblastilo čisti Izvorni energiji

Napis pomeni:

"Izvir vsega - pomagaj!" 

Predstavlja iskreno prošnjo srca Izviru čiste energije za vodstvo in pomoč na naših življenjskih poteh.

LOTOSOVI LISTI
Simbol čistosti in lepote

Pet listov tega cveta predstavlja pet področij našega telesnega in duhovnega delovanja, na katerih je potrebno doseči skladnost.

Simbol petih elementov v telesu in pet nivojev duha, ki so:

• zemlja, • zrak, • voda, • ogenj, • eter

• materialno, • čustveno, • mentalno, • vitalno, • intelektualno

 

Simbol petih elementov predstavlja pet konic prstov. Na konicah petih prstov se končuje 72.000 energetskih poti.

Izvir pošilja svojo pozitivno energijo iz notranjosti Simbola Moči ® v pet elementov, ki sestavljajo telo in petim področjim delovanja duha.

Pet lističev razporeja to čisto energijo tudi petim čutilom, preko katerih komuniciramo s svetom (oči, ušesa, nos, jezik, koža).

Simbol čistosti in lepote gradi harmonijo čiste energije iz Izvira tako, da uskladi pet področij človekovega delovanja, ki so:
• fizično oz. materialno področje,
• vitalno področje,
• čustveno področje,
• mentalno oz. miselno področje,
• intelektualno oz. duhovno področje.

Človek je popolnoma srečen le, kadar uživa globok notranji mir in zadovoljstvo na vseh naštetih nivojih bivanja.

ZUNANJI KROG
Simbol energijske zaščite

Obod zunanjega kroga topi in
transformira osem bolečin srca:
• strah,
• sovraštvo,
• žalost,
• sram,
• obsodbe,
• ponos,
• rasni predsodki,
• nespoštovanje.

Bolečine srca topi in transformira čista svetloba Izvorne energije .

Zunanji krog ustvarja zaščito pred zunanjimi energijami in zagotavlja ovoj varnosti okoli človeka v
Ljubezni ~ Preprostosti ~ Resnici

AVTORICA: ARUNA (P.E.C.A. International)

Tik-tak, tik-tak ...

V soboto zjutraj sva z dragim prispela v staro porodnišnico, kjer sva dočakala še finale.

Sestra Cvetka, največji sonček med sestrami, nama je takoj zaklicala: "V redu je!" Vesela, da ni spet vse skupaj odmrlo, sem odhitela v hladno kopalnico, kjer sta se preoblačili dve sotrpinki; ena zelo resna in tiha, druga vesela - kljub temu, da jo je čakala punkcija. Ko sem prišla v zeleni halji na hodnik k svojemu dragemu, mi je vesel povedal, da sta se oplodili dve celici, ki ju bom danes dobila v svoje varstvo. Veselje je bilo še toliko večje!

Polna pozitivnih pričakovanj sem odšla v predprostor ordinacije, kjer potekajo punkcije in tranferji. Opa! Danes je pa več žensk kot zadnjič! (Bili sva samo bivša cimra mojega moža in jaz.) Osem nas je sedelo v popolni tišini. Eno uro. Zdravika od nikoder. Potem pa sem le vprašala, kdo danes izvaja transfer. Baje profesor, sem dobila odgovor. OK, to je kul. No, pa sem se le zapletla v pogovor z levo sosedo, ki čaka na punkcijo. Tudi ona je v postpku drugič. Tudi ona je iz iste stroke kot jaz. Uf, nas pa je! Res bi bilo prav zanimivo narediti raziskavo, da bi videli, kolikšen delež našega foha je zastopan. Verjetno precej. A kaj neki vpliva na to? S prijetno gospo sva se precej zamotili s klepetanjem, medtem ko so ostale dame molčale in bile v svojem svetu. Saj jih ne obsojam, ker vem, da je to velik stres - sploh, če čakaš punkcijo in si ves prestrašen, ker te itak vse babe prej nafilajo s svojimi grozljivimi izkušnjami. No, pa je prišel zdravnik - prvič sem ga videla. Pa sem hitro izvedela, da je to tisti domnevni mesar, ki bi mi moral v ponedeljek delati punkcijo, a ga na srečo ni bilo. Ni mi bil najbolj všeč, ker ni pozdravil, ko je prišel v predprostor, niti odzdravil, ko nas je nekaj pozdravilo njega.

Kar hitro sem bila na vrsti. Všeč mi je bila umirjena atmosfera, ki jo je ustvaril zdravnik s svojo umirjeno energijo. Nežno mi je rekel, naj se uležem in sprostim, da bo hitro mimo. Prečekirala sem mizo ob stolu, na katerem sem ležala, a nisem videla nobene petrijevke, nobene grozeče aparature ... Potem me je spraševal, če že imam kaj otrok, kako to, da ne morem zanositi po naravni poti, kakšnega raka je preživel mož ... Tega me do sedaj ni vprašal še nihče. No, pričel je z delom. V mislih sem imela svojo mantro: SPROSTI SE. DIHAJ. OM SAI RAM. Začutila sem žgečkanje in rahel pik. Rekel je: "To je to." Odvrnila sem: "Že???" Sestra pa mi je rekla: "Evo, biologinja še vaša dojenčka prinese in smo." Iz laboratorija je res prišla gospa z zeloooo dolgo in tanko iglo (spominjala me je na ribiško palico), se postavila zraven mene in ...

Nimam pojma, kaj se je dogajalo med mojima nogama, ampak zadeva je bila hitro urejena. Mislim, da se je na mojem obrazu narisal največji nasmeh v mojem življenju. Ne znam opisat čudovitega občutka, ko sem se zavedla, da imam v svoji maternici svoja bodoča otroka. Občutek je nepopisno lep, blažen ... Iz laboratorija mi je čez nekaj sekund zaklicala, da sta zarodka parkirana in lahko vstanem. Ko sem vstala, sem imela občutek, da hodim nekaj metrov nad zemljo. Kar smejalo se mi je, bila sem izven svoje realnosti. Ali pa je to moja nova realnost? Biologinja mi je pokazala list, na katerem je bilo zapisano, kakšne celice so dobili iz mojih jajčnikov, kako so se oplodile in kakšni so mi vstavili. Vstavili so mi eno blastocisto in eno morulo. Morula je oplojena celica, ki je eno stopnjo pred blastocisto in glede na to, kar sem prebrala, je bolj lene narave. (Vedno sem govorila, da bo moj otrok leni vesoljec, ker ob takih vedno izgubljam živce in potrpljenje - očitno mi ga bo Vesolje res naklonilo, da me nauči potrpljenja.)

Moja blastocista naj bi bila podobna tej na sliki.

Takole nekako pa izgleda morula.

Z možem sva odšla še do sestre Cvetke, ki nama je podala še nekaj navodil - do 28. 02. bom veselo svojo nožnico polnila z zdravilom Utrogestan, v bistvu je to progesteron, potem pa (če ne bo menstruacije in JE NE BO) pridem 28. februarja na krvni test nosečnosti.

Z dragim sva prepričana, da bova čez devet mesecev povila dvojčka - deklico in dečka. Že tretji dan sva v oblakih ... Res imamo valentinovo vsak dan. Dobro in zdravo jemo, se veliko razvajamo, lupčkamo, cartamo ... TAKO VESELA SEM!!! Ko sem povedala moji mami, je bila tako vzhičena, kot da bi ji rekla: "Mami, noseča sem!!!" Ampak to je za naju tak uspeh - v meni sta danes 7 dni stara zarodka. Nepopisno lep občutek.

Do srede imam bolniško, a se bom v sredo poskusila dogovoriti z zdravnico, da mi jo podaljša do konca tedna. Moja služba zna biti precej stresna in od tega postopka dalje (za razliko od prej) mislim le na svoje zdravje in zdravje mojih še neugnezdenih in nerojenih otrok.

Srečna sva. Zelo.

Upava, da naju čaka dušica na oblaku, ki se bo jutri "utelesila"

Ja, jutri zjutraj bo nastopil trenutek, ko bo vse jasno - ali se bo najin skupek celic ugnezdil v moje telo, ki bo lepo skrbelo zanj, ali pa ... Negativnih misli sploh nočem izreči oz. zapisati. Bo, seveda bo! Še ena nosečnica v poplavi nosečnic bom. Ampak jaz bom posebna - ker bom to JAZ!

Kaj sploh prenos zarodkov ali v žargonu TRANSFER sploh je?

Embryo Transfer - ET nastopi 3. ali 5. dan po punkciji. Pri meni je to 5. dan. Zakaj, ne vem, a upam, da je razlog dober in tehten.

Embriolog bi mi moral pred transferjem predstaviti potek oploditve in število zarodkov, ki so na voljo ter mi zarodke tudi pokazati na ekranu. 

Optimalna blastocista. V blastocisto se je preoblikoval celoten zarodek, blastocel (BC) izpolnjuje večji del blastociste, notranja skupina celic (ICM) je povezana s tesnimi medceličnimi stiki in je ovalne oblike, celice trofektoderma (TE) tvorijo mnogocelični epitel.

To bo zelo zanimivo doživetje, a nisem še slišala, da bi to komu dejansko naredili. Pravijo, da je ET izredno kratek in povsem neboleč poseg podoben običajnemu vaginalnemu pregledu. Ginekolog olajša prehod v maternico s spekulom in nato s tankim prožnim katetrom vstavi določeno število zarodkov v maternico. 

Med posegom bom morala biti čimbolj sproščena, saj vsakršna napetost v spodnjem delu trebuha otežuje vstavljanje katetra. Se pravi: mantraj!!! OM SAI RAM

Koliko zarodkov?
Zakon o OBMP v 32. členu določa, da se smejo v enem postopku vnesti v maternico največ trije zarodki. Najpogosteje vnašajo dva najkvalitetnejša zarodka. V primeru izredno slabe prognoze, visoke starosti in po večkratnih neuspešnih postopkih in ob slabši kvaliteti zarodkov se včasih odločijo za vnos 3 zarodkov v maternico. Zaradi velikega odstotka večplodnih nosečnosti po OBMP se v zadnjem času priporoča vnos enega kvalitetnega zarodka. VIR: http://www.neplodnost.com/zdravljenje.html

Če imava 11 mojih jajčec in upam, da so ujeli 11 luštnih in živahnih plavalcev, močno upam še na kakšnega pingvinčka (zarodek, ki bo šel v zmrznitev). 

No, glede na to, da sem danes že "po nesreči" razbila keramičen pokrov, verjamem, da je to simbol za srečo in vem, da bo jutri srečen dan. Prav veselim se jutrišnjega dne!!! Malo mi delajo živčki, ampak novega življenja v naši družini se prav zares veselim.

Za več informacij o trensferju lahko kliknete na http://www.neplodnost.info/ziva/portal/index.php?topic=tehnike

Punkcija je za mano in počivam

V ponedeljek je bil tisti stresni dan, ko sem podoživljala grozo izpred leta in pol ... Večer pred akcijo sem popila zeleno tabletko, ki so mi jo dali, in sem spala celo noč kot polhek. V ponedeljek zjutraj pa sva z dragim odšla proti ostareli stavbi, prežeti z upanjem in pozitivnimi mislimi.

Ko sva čakala v vrsti pred pisarno, je moj mož srečal bivšo cimro - še iz študentskih let, ki je očitno na istem kot midva. S to nesrečo, da so ji na ultrazvoku odkrili še cisto in mora na punkcijo le-te. Skupaj sva se preoblekli v ledeni garderobi oz. kopalnici v stari, sprani spalni srajci in se živčno norčevali iz zastarele opreme. Najprijaznejša sestra na oddelku me je prišla iskat in me odpeljala v laboratorij, kjer sem v ritko dobila injekcijo ketonala - po moje bolj za tolažbo kot pa za lajšanje bolečine.

Začuda je bila čakalnica pred "mesarijo" prazna in sami sva čakali na usodni trenutek. Prva je šla v operacijsko sobo moževa bivša cimra in bo parih minutah prišla ven - zgrožena nad izgledom cele sobe in osebja. Naslednja sem bila jaz. Uf, kar slabo mi je postalo. Malce mi je odleglo, ko sem zagledala priznanega profesorja, saj mi je bilo v petek rečeno, da bo punktiral drug zdravnik, ki velja za precej neobčutljivega. Nekaj vicev, malce smeha in že smo začeli. Moja nesproščenost se je hitro pokazala, saj sem skrčila vse trebušne mišice in bila napeta kot struna. Sestra mi je na mojo željo pomagala tiščati trebuh navzdol, da bi bilo čim manj boleče. Res ni bilo tako hudo kot prvič, ni pa bilo enostavno prenešat špikanja. Z zanimanjem sem opazovala svoje folikle na zaslonu ultrazvočne naprave; črne pike (ene manjše, druge zelo velike) so izginjale, kot da bi se potopile v gosto snov. Sprostiti so me poskušali z debatiranjem o Šmarni Gori, kar me je še dodatno živciralo. Šmarne Gore ne maram in ne mi je servirati med tako neprijetnim postopkom!!! Raje v pogovoru nisem sodelovala, zaprla sem oči in v mislih ponavljala mantro: "Om Sai Ram," in mislila na nasmeh, pozitivno energijo, mir in srečo, ki jo izžareva Sai Baba. In kar naenkrat je bilo konec. Vsul se je plaz vprašanj: "Kakšni so moji jajčniki? Koliko celic ste dobili? ..." Profesor je odgovoril le: "Jajčniki so taki, kot morajo biti. Vse ostalo vam bodo povedale sestre. Srečno!" Vesela, da v normalnem stanju zapuščam mesnico, sem z debelim vložkom med nogami (brez hlačk) odracala v sobo za okrevanje, kjer bi morala ležati pol ure. Ojej, kaj bom počela pol ure?!

V sobi sem zagledala dekle, ki sem se je spomnila z ultrazvoka. Ulegla sem se blizu nje in najprej pogledala krvavitev - ni bilo hudo, noge pa so se mi precej šibile. Pogovor z njo me je umirjal in bil je tako zanimiv, da je tiste pol ure zelo hitro minilo. Ženska ogromno ve o prehrani, saj se z njo ukvarja že 20 let in mi je povedala, naj se izogibam soji, saj povzroča neplodnost in mi raje priporoča algo spirulino, ki se jo kupi v trgovini Super hrana. To trgovino pa seveda poznam, saj sem "fanica" na Facebooku.

No, nekaj informacij o tem, kar mi je zanimiva nova znanka povedala, najdete na naslednjih povezavah:

http://www.super-hrana.si/ALGE/spirulina%20v%20prahu

http://www.super-hrana.si/maca%20v%20prahu

http://www.super-hrana.si/index.php?route=product/category&path=76

http://www.intimatemedicine.si/zdravje-in-seks/neplodni-zaradi-soje/

Malo me je zaskrbelo zaradi soje, saj sva oba z možem vegetarijanca in soje kar precej pojeva, med drugim tudi s Herbalife-ovimi proizvodi, ki temeljijo na soji (šejki, beljakovine ...). Vesela sem, da sem našla alternativo tem dragim izdelkom, ki mi po vrhu vsega baje še škodujejo, čeprav mi Herbalife-ovi privrženci dopovedujejo drugače. Zdravo je imeti več vidikov na eno stvar!!! Dvomim, da se bom šejku lahko odpovedala, saj je zame to najboljši zajtrk in obrok po vadbi, vendar bom vire beljakovin definitivno iskala drugod.

 Po več kot polurnem ležanju sem odracala do hladnega in ne ravno čistega WC-ja, saj je treba po punkciji nujno lulat, in trpela nekaj minut v pekočem lulanju, nato pa se v kopalnici hitro preoblekla v moja oblačila. Dragi me je že čakal pri sestrah, ki so nama povedale, da so iz mojih jajčnikov dobili 11 jajčec in da se v soboto, 12. 02. 2011, vidimo na transferju. Srce se mi je skoraj ustavilo. Zakaj? Iz več razlogov ... Ko sva pred pol leta nakupovala v Baby Centru, so mi ponudili kartico ugodnosti in ko sem izpolnjevala pristopno izjavo, sem za hec obkljukala, da sem noseča in pri vprašanju "Kdaj imate rok poroda?" čisto nezavedno napisala 12. 02. 2011. Še danes ne vem, zakaj ... Očitno sem dobila namig od zgoraj. Drugi razlog je ta, da se v soboto, 12. 02. 2011, poroči moja poročna priča in dolgoletna prijateljica, ki mi je kot sestra (na poroko ne greva, ker gresta z zaročencem le podpisat papirje, žurka pa bo poleti). Tretji razlog pa sta druga prijateljica in njen sin, namreč oba praznujeta rojstni dan v soboto, 12. 02. 2011; prijateljica 32 let, njen sinček 1 mesec. Ker sem človek, ki ne verjame v naključja, vem, da se v vsem tem nekaj skriva. Nočem imeti previsokih pričakovanj, sem pa absolutno pozitivna!!!

Tako, dandanes, ko uživam na bolniški (dokler me ne začnejo klicariti iz službe), veliko berem o prehrani, po desetih letih pa bom prebrala trilogijo Donalda Walscha Pogovori z Bogom. Ko sem jo brala kot dijakinja, sem bila navdušena nad novim načinom razmišljanja, me pa zanima, kako jo bom brala kot odrasla ženska. Zagotovo je v moje roke prišla z namenom. Se pustim presenetiti!

Jutri je dan D!

Dan, ko bodo iz mojih jajčnikov pobrali folikle in se bo moj dragi v brutalno majhni in neudobni sobici potrudil spraviti svoje plavalce v lonček. Ja, za oba bo kar stresno, s tem, da ni primerjave med punkcijo in moškim praznjenjem.

Včeraj zvečer sem si sama dala stop injekcijo, ki je pred letom in pol povzročila še dodatno štalo in sta moja jajčnika eksplodirala. No, upam, da tokrat ne bo niti približno tako, čeprav že čutim težo jajčnikov in podobno bolečino kot pred menstruacijo. Potrudila se bom preživeti lepo nedeljo in ne misliti na stresni jutri, ki mi bodo z iglo pobirali jajčeca in jajčnikov. Želim si le, da bi se nekdo z vso težo naslonil na moj trebuh in ne bi čutila špikanja. Delna punkcija pred letom in pol je bila grozljiva, saj mi je sestra le s tremi prsti pritisnila na predel, kjer je jajčnik in me je bolelo kot vrag! Solze so mi tekle in ječala sem od bolečine, čeprav sem oseba, ki bolečino zelo dobro prenaša. Ta pa je bila nevzdržna. Zanimivo mi je bilo, da so me hvalile, kako herojsko sem se držala. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj tako govorijo, sem pa videla naslednji dan, ko sta bila jajčnika tako razbolena in velika, da sem že komaj dihala in bila brez energije. Smeh je izzvenel, ustnice na mojem obrazu so bile stisnjene, roke so se mi tresle, slino sem težko požirala ... Še danes se spomnim vseh detajlov. Ampak na srečo je bil v ambulanti nek študent, ki se je lepo naslonil na moj trebuh in nisem čutila ničesar - le blago praskanje, kot pri jemanju brisa. Vesela in olajšana sem odležala v sobi za okrevanje deset minut in hotela domov, ko sem začutila še večjo napetost v trebuhu. S pozitivnim mišljenjem sva z dragim odšla domov, kjer sem v postelji počivala in naredila vse, kar so rekli zdravniki. Pa vseeno ni šlo vse po mojih planih: šla sem na WC in skoraj omedlela, nato pa izbljuvala vse, kar sem tisti dan pojedla. Rdeči alarm! V bolnišnico ... Pa sem prišla nazaj in dobila diagnozo: hiperstimulacija jajčnikov. V nekaj dneh sem od deklet, s katerimi smo si delile sobo, izvedela, kaj to v bistvu je, saj se prej o teh komplikacijah nisem želela izobraziti. Kolikor se poznam, bi postopek začela se bolj napsihirana kot pa sem ha doživljala kot neka nevednica. No, pa smo se s sotrpinkami tolažile tako, da smo se delale norca iz sebe, se vsako jutro tehtale, merile obseg pasu, se trudile piti veliko tekočine in polniti železne kahle v hladnem stranišču (merili so nam količino izločenega urina; jaz sem bila prvakinja in smilile so se mi ženske, ki so iz sebe spravile le dva dl urina na dan) ... Ženska je v tem postopku popolnoma razčlovečena. Groze, ki sem jo oz. smo jo doživljale takrat, ni moč opisati z besedami. Kot sem zapisala že v prvem zapisku, če ne bi imela krasnega moža, družine in peščice prijateljev, ki so si vzeli čas v svojem natrpanem dnevu in me obiskali, bi se mi zmešalo. Gledala sem ženske z Dolenjske, Primorske, Koroške ..., ki so iz dneva v dan bolj in bolj padale v depresijo zaradi osamljenosti. Grozno, res ... Upam, da bere to kakšna mama, ki jih gredo lastni otroci prepogosto na živce in bi kar zbežala od doma, kajti, ženske, matere: NE VESTE, KAJ IMATE IN KAKŠEN DAR STE DOBILE!!! To je bila izkušnja zame, ki me še dodatno uči hvaležnosti za zdravje, prijatelje, prijazno medicinsko osebje. Čuvajte, kar imate in se vsak dan zahvalite za te darove! Od takrat dalje se jaz vsako jutro zahvalim Vesolju.

Jutri pa torej punkcija, ki bo minila brez zapletov. To vem, čutim. Dragemu sem že povedala, da bom mislila na Sai Babo, saj imajo njegove misli, vibracije veliko moč. Om Sai Ram bo moja mantra med posegom. Hvala Vesolju že vnaprej za ljubezen in varnost, ki mi jo bo naklonilo! In ko pride trenutek združitve jajčne celice in spermija, naj bo le-ta uspešna! Upava, da nekje na oblačku čaka dušica, ki se bo usidrala v oplojeno celico. To je moja mantra, moja molitev ...

Še malo ...

Danes sem bila v čakalnici pred ultrazvočno ordinacijo spet sama. Kmalu se mi je pridružila včerajšnja znanka, s katero sva tokrat klepetali o drugih temah; ugotovili sva, da delava v isti stroki, obe radi potujeva, torej tem za čvekanje ni zmanjkalo. V trenutkih tišine sem vse misli usmerila v željo o končanem prvem delu. In res ... Po pregledu je moja ginekologinja ugotovila, da so folikli lepo razviti, a jih je kljub temu potrebno še malce spodbuditi, da zrastejo. Kar odleglo mi je; danes še terapija, jutri zvečer pa si dam stop injekcijo. Sama si je še nisem dala, a mislim, da ni takšna umetnost. Raje si jo dam sama, kot pa, da ob devetih zvečer iščem dežurno sestro v porodnišnici. V ponedeljek pa punkcija ... Žal mi je ne bo delala moja ginekologinja, ampak nekdo, ki ga nihče ne pohvali. Vidim, da bodo moji živci pošteno na delu - že sedaj so! Ampak ... Saj bo vse OK, kajne? Vesolje vedno poskrbi za nas ...

Pa smo na koncu drugega poizkusa

Danes zjutraj, okoli 6. ure, sem že hitela proti stari porodnišnici.

Ostarela stavba, v kateri poteka umetna oploditev

Mraz, nervoza, razmišljanje o tem, kaj bo jutri, pojutrišnjem, kaj vse moram odpovedati za vikend, kolikim ljudem se moram izgovoriti zaradi neprisotnosti v službi, na žurkah, nastopih ... Pa me je hitro predramila misel na moje še nerojeno dete, ki še zori v meni in plava v mojem možu. :) Udobno sem se namestila (kolikor se pač da) v prazen hodnik pri ambulanti za ultrazvok in svoje glasne strahove pred neznanim oz. manj znanim zatirala z branjem knjige Mesto radosti, ki me vsakič znova spomni na to, kaj imam - imam več kot ljudje v knjigi, pa še hlastam po vedno več ... Branje je prekinila gospa, ki je prišla v čakalnico pet minut za mano, in po praznem strmenju v zdravstvene reklame na LCD-zaslonu je le spregovorila: "Ste prvič?" Uf, here we go again ... Včasih je kar naporno razlagati o svojih težavah, poskusih, psihičnih naporih znova in znova. Ravno zato sva se z dragim odločila, da tokrat NIKOMUR ne poveva za vnovičen poskus zanositve, saj je grozno mukotrpno razlagati vsakemu posebej, kaj se dogaja, zakaj se to dogaja, kako to poteka ... Bljak! In zakaj pišem? Ker nekako moram dati iz sebe, morda pa s tem spodbudim koga, da tudi sam kaj napiše in se ob tem počuti bolje. Moj dragi ne razume najbolje, kaj pomeni "o tem ne govorimo naokoli, ker je naporno", a se je zavoljo mene sprijaznil, da bo to NAJINA skrivnost. Torej, gospe sem pričela odgovarjati na njena vprašanja, ki so pravzaprav imela namen spodbuditi njeno lastno pripovedovanje, saj očitno to ljudje potrebujemo - se spucat nekje, nekomu, ki je v podobnem sranju in razume ... Brez zahrbtnih pametovanj, kako se igramo bogove in preigravamo naravo ... Jaz se držim indijanske misli: "O, Veliki duh, daj mi moč, da ne sodim človeka, preden ne prehodim ene milje v njegovih mokasinih." Mislim, da ni potrebno razlagati - če bi bili v naši koži, bi govorili in razmišljali drugače. Sploh pa menim, da se ne igramo bogov in ne goljufamo narave. Verjamem, da je na podlagi grehov iz prejšnjih življenj vsakemu izmed nas namenjeno, koga bo sprejel v svoje življenje. Če je nama namenjen otrok, ga bova tudi imela - s pomočjo umetne oploditve ali pa brez. Res sva se našla dva prava patrona: mož je pred enajstimi leti prebolel raka na testisu in je praktično neploden - no, na srečo ima nekaj ulovljivih plavalcev; meni pa je pred osmimi leti izginila menstruacija. Zakaj? Nihče mi ne zna pojasniti. Ginekologinja mi je povedala, da se včasih to zgodi zaradi strupov v hrani, vodi, okolju, jaz pa mislim, da je bil kriv šok. S takratnim partnerjem nisem želela imeti otrok (kot študentka si tega nisem hotela privoščiti) in ker je počil kondom, so bile vse moje misli usmerjene na stavek: "Nočem zanositi!" Kaj pa danes? "Hočem zanositi!!!" No, vesela sem oz. sva, da sva oba bolj škart roba in nihče ne krivi nikogar, kar se v takih primerih rado zgodi. Ko sediš v čakalnici in čakaš na ultrazvok, slišiš razne zgodbice; tudi o propadlih zakonih zaradi tega. No, in ko sem gospe, ki je v postpku že šestič, povedala, da sva drugič, in sicer na mild postopku, so sledila vprašanja, koliko foliklov mi je dozorelo v tem tednu, odkar se vsak večer špikam kot narkoman (in verjemite, da se mi roka vsakič vedno bolj trese, ko iščem prosto mesto na trebuhu), kako veliki so ...

 Vbrizgavanje puregona v kožno gubo na trebuhu

Jooooj, kaj me briga! Dovolj mi bi bil eden, ki bi se normalno oplodil in razvil!!! Prejšnjič (prvo rundo) je bil totaln safr (suffer), ker sva po pol leta od punkcije foliklov prišla na transfer (prenos zarodka v maternico) in so nama povedali, da po odmrznitvi ni preživel. Moja pričakovanja sicer niso bila v oblakih, moj dragi pa je na parkirišču jokal kot malo dete ... Pa kaj hočemo! Bo treba pač vnovič poskusit. Enkrat ... Precejšen odpor sem imela do vnovičnih poskusov, ker je bila prva izkušnja grozljiva. Po jemanju suprefacta in gonala f sem imela hiperstimulacijo jajčnikov, kar pomeni, da sta mi oba jajčnika zrasla na velikost največjega krompirja, ki ga najdeš v vreči, nabirala se mi je voda, tako da sem med dihanjem že hropla in imela občutek, da se utapljam ...

 Trebuh med hiperstimulacijo jajčnikov je kot trebuh nosečnice

En teden v bolnišnici, vsak dan drug zdravnik in vsak dan novo mnenje. Pa so me poslali domov, kjer se spet bruhala in padla v nezavest, pa spet nazaj v bolnišnično posteljo ... Dolgi in težki dnevi. Največja uteha mi je bila sotrpinka, s katero sva se delali norca iz situacije, kajti biti racionalen in trdno na tleh v tej situaciji ne moreš biti - lahko se ti samo zmeša. Pa seveda moja krasna družina ... Sestra, ki jo je puberteta razganjala do onemoglosti, me je obiskala vsak dan in zabijala čas ob moji postelji, se zgražala nad načinom jemanja krvi in dajanja infuzije, moja mami je po službi z vlakom in peš prihitela do mene, oče, ki me je vsakič sočutno objel (kar redkokdaj stori) in proste ure preživel z mano, moj dragi mož, ki mi je nosil prenosni računalnik in risanke, ki so me spravljale v dobro voljo in pomagale pregnati turobne jesenske popoldneve, ter moji krasni prijatelji, ki so se pokazali v pravi luči. Človek v takih situacijah spozna, kaj ima. Imam, česar mnogi nimajo. Pa še se pritožujem. Hej, tukaj sem, danes sem zdrava, lahko tečem, plešem, pospravljam stanovanje, hitim v knjižnico in h kozmetičarki, nisem na bolniški, v službi je vse krasno in VSE pogrešam (čeprav bi večino danes sestrelila na Luno) ... Ampak tako je. Zdravje in ljubezen sta najvažnejša. Vse ostalo pride, če se potrudiš. No, in po dvanajstih dneh jemanja puregona in štirih dneh jemanja cetrotida sem spet tu in potihem upam, da zadnjič, kajti pred dvema dnevoma mi je bilo rečeno, da danes dobim stop injekcijo, kar pomeni, da bi bila v soboto že punkcija. No, pa me je moja ginekologinja odslovila in moram jutri spet zgodaj na pot ... Po eni strani mi je prav, saj imava v soboto dve luštni žurki in bi se rada malce razbremenila. Me zato obsojaš?