Neznana so pota Vesolja ...

Že nekaj dni me muči misel na sredino popoldne ... Tako me jezijo določene gluposti v tem življenju, da moram dat to ven ...

V sredo sva bila na kosilu pri tašči, ko je zazvonil moj mobilni telefon. Čudna številka ... Hm ... Javim se, na drugi strani pa glas, ki ga že nekaj časa nisem slišala. Oglasila se mi je sotrpinka v drugem poskusu IVF-a, ki se mi ni več javljala na klice, sms-e, elektronska sporočila. Tokrat me je klicala, ker jo je zanimalo, kako se imava. Hja, kaj naj ti rečem? Sva v redu, uživava med dopustom ... Bila sva v Egiptu, na raftanju na Soči ... Seveda takoj sledi vprašanje: "Kaj pa otroci?" Kaj je z njimi? Živijio - tisti, ki jim je to dano ... Ko sem rekla, da sva se misli na družino odpovedala, da v naravo pač ne misliva posegat, se je iz nje vsul plaz newagerskih pozitivnih besed v stilu: "Ne obupat, nikakor ne! Upanje umre zadnje! Moraš pozitivno razmišljat ..." Potem pa sem ji rekla: "Sigurna sem, da si noseča, ker mi prodajaš takšno upanje. Ne potrebujem tega, ker imam svoje razloge, zakaj sem se sprijaznila z dejstvom, da v tem obdboju pač ne bom mama." Ja, seveda je bil njen odgovor pritrdilen - gospa je zanosila po naravni poti in je v 26. tednu. Iskreno sem se razveselila in ji iz srca čestitala. Pa je moje navdušenje in nasmeh z obraza kar hitro poteptala: "Jooooj, veš kako mi je grozno ... Morala sem v bolnico, ker nisem mogla lulat ... Vse me tišči in boli ... Sploh ne morem normalno živet ... Spat ne morem ... In potem mi še povedo, da bo FANT! Jaz pa res nimam sreče ... Punčko si tako zelo želim ..." HALOOOO???!!! Can someone shoot me, please??? Nisem verjela svojim ušesom ... Ženska se je 10 let trudila zanositi in vedno je splavila, ker so imeli zarodki genetske napake. Sedaj pa pod srcem nosi zdravega fantka in se pritožuje??? Jesus Christ! Kar na hitro sem jo odpikala, ker je nisem mogla več poslušat. Res se trudim, da je ne bi obsojala - ženska si očitno ni predstavljala, kako je, če nosiš v sebi še nekaj dodatnih kilogramov ... Morda pa je bila vedno obkrožena le z nosečnicami, ki so o svoji nosečnosti, porodu in starševstvu govorile tako, da si fasal sladkorno. No, kakšna starejša mama lahko iskreno pove, da je vse to krasna funkcija, ki jo je ženska deležna, ampak tudi zelo naporna. To ženske ponavadi preslišijo. Skratka, upam, da je ujela moj zadnji stavek, preden sem ji rekla adijo: "Bodi hvaležna." Ljudje se vse preveč pomilujemo in pozabljamo na blagoslove, ki so nam dani.

No, da je bil dan popoln, sva pa uro kasneje naletela še na nekdanjo sosedo mojega dragega - ravno v avli bloka, seveda v družbi moje tašče, ob kateri se mi o teh stvareh res ne ljubi pogovarjat. Ženska sicer ve za najine težave, a se temi izogibava, saj ji ne zaupam. Torej ta "soseda" nama je namesto pozdrava zaklicala: "Kako sta kaj zrihtala? Se je prijelo?" Še preden sva rekla ne, je že spraševala: "Kolikokrat pa sta poskusila? Kdaj spet gresta? Sta se že naročila?" Kristus božji, mi lahko daste mir??? Rekla sva, da ne greva več, se poslovila in odšla iz bloka. Kar tresla sem se ... Sicer ne vem, zakaj. Ni mi prijetno razlagat teh zadev ljudem, ki sem jih srečala enkrat v življenju - pa še za te se ne spomnim, kdaj ...

Sta me pa obe spomnili na stvar, ki sem jo že dala ad acta. Res več ne razmišljam o umetni oploditvi. Večkrat pomislim na november, ko grem na "energetsko operacijo" na Peco. Če po tem ne bom zanosila po naravni poti, bom pa še naprej mačja mama. :)

Ko človek dojame, da je le del Vesolja in ima vse svoj namen ...

Na moj blog sem že kar malce pozabila, saj je šlo življenje na stare tirnice, kjer o prestanih mukah in stresu ni bilo več ne duha ne sluha. Hvala Bogu, da človek pozabi vse te grenkobe; a priokus vedno ostane ...

Vedela sem, da za vsemi temi tegobami tiči neki višji razlog, ki mi je še neznan. In na srečo mi je bilo namenjeno, da spoznam osebo, ki mi bo v oporo in mi bo pomagala najti odgovore. Meni in mojemu možu, ki je moj steber in opora že več življenj.

Čeprav veliko ljudi na moja prepričanja glede zviška in s posmehom, me to ne gane prav dosti, saj se zavedam, da mi le-to kvečjemu pomaga in sem veliko bolj pozitivna, sproščena in na življenje ne gledam kot trpljenje. Vseeno pa sem se kljub omejenosti naše rase odločila, da spregovorim tudi o tej izkušnji, ki me je notranje pomirila in mi dala odgovore, ki sem jih iskala.

Ves čas se mi je zastavljalo vprašanje, zakaj ne morem imeti otrok. Zdravniki mi ne znajo odgovoriti - lahko samo ugibajo. Torej, kdo mi lahko pomaga? Že pred časom sem slišala o njej in njenih sposobnostih. Znanka je šla k njej, ko je bila zaradi 4-letnega sinčka povsem obupana. Bilo je težko, a marsikaj se je razjasnilo in problemi so se začeli razreševati. Človek bi mislil, da kar sami od sebe, a ni ravno tako.

Aruna je oseba, ki je sposobnosti, ki jih imamo vsi ljudje, razvila do te meje, da lahko pomaga "izgubljenim" dušam. Že nekaj časa hodiva z dragim na njene delavnice in predavanja na P.E.C.A. International v Vižmarje, kjer je sedež njenega podjetja. Te delavnice naju oba vedno napolnijo z močjo, mirom in željo po napredku. Odprla nama je oči - začelo se je z razmišljanjem o prehrani, nadaljevalo se je s spremembami v prehrani, kar je vodilo v boljše počutje, drugačno čustvovanje in drugačno razmišljanje. Spremenila sva se. Spremenila sva se na bolje - svet dojemava kot pozitivno izkušnjo ne glede na to, kaj se nama dogaja, kar pa je seveda med ljudmi označeno za čudno, drugačno, noro. Z veliko ljudmi nisva več na isti frekvenci in vezi se rahljajo ...

To naju niti ne moti tako zelo, ker veva, da se v življenju vse zgodi z razlogom. Verjamem, da smo se na ta svet ponovno rodili zato, da "odplačamo dolgove" iz prejšnjih življenj in se naučimo novih reči, ki nam bodo v prihodnosti le pomagala. Vedela sem, da razlog za najine težave tiči v prejšnjih življenjih. Nisva kaj dosti pomišljala; zbrala sva denar in se naročila za delni karmični pregled. Naročena sva bila v ponedeljek ob 13. uri. Pa sva šla ...

Pričakala naju je Arunina učenka Tadeja, ki izvaja preglede, nadaljnje postopke pa vodi Aruna. Čakali sta naju dve uri resnice ... 

V uvodnem delu sem slišala marsikaj resničnega o sebi - od mojih izbruhov jeze in nenadzorovane žalosti do velike srčnosti ... Dobila sem odogovor na moje vprašanje: "Zakaj sem tako jezna? Zakaj me včasih popade taka žalost, a sploh ne vem, kaj mi je? Zakaj sem tako utrujena?" V prejšnjih življenjih nisem bila najbolj zgleden partner/-ka; živela sem precej razuzdano. Kot moški sem imela veliko žensk in jih zapustila, ko so zanosile ... Kot mati pa sem zapustila partnerja in hči, kar je še danes moja težava. Zakaj? Duši teh dveh oseb me še danes spremljata. Grozljivo, kajne? Skozi razpoko v moji avri sta se "prisesali" name (na moje čakre) in me izčrpavata; zato sem utrujena, zato imam napade jeze in žalosti - vendar ti dve čustvi ne izhajata iz mene, temveč iz teh dveh duš. Ko sem vprašala, ali sta ti dve duši razlog, da ne morem zanositi, sem dobila jasen odgovor. DA. Kaj storiti, da bosta šli stran? No, tu pa mi mora pomagati Aruna. S posebnih postopkom bo prerezala vezi med nami in zakrpala mojo avro. Toda na to bom morala čakati do novembra, saj prej nima prostih terminov. Povedala mi je še ogromno "malenkosti" iz sedanjega življenja in vse je povezano s pripetljaji iz prejšnjih življenj. Na momente je bilo kar grozljivo, tako resnično je bilo. Moj mož pa je druga zgodba, a v njegovem imenu ne bom pisala, saj je to razgaljenje njegove duše. Svojo sem pripravljena preliti v besede, njegove pa si ne drznem. Lahko povem le to, da ima podoben problem, le za odtenek hujši ... Kot otrok se je ukvarjal s klicanjem duhov, kar je pustilo posledice ... Ko človek posluša te reči, se filmi kot npr. Paranormalno ali pa nadaljevanka Šepetalka duhov ne zdijo več iz trte izviti.

Marsikdo bi mi rekel: "Pa ja ne boš verjela tem neumnostim? To bi ti vsak lahko natvezil ..." Ja, verjamem. Se zato počutim bolje? Ja, se. Pomirjena sem, ker sedaj vem, zakaj. Dobila sem odgovor na svoje vprašanje. Vem, da je problem rešljiv. In vem, da v IVF postopek ne bom šla nikoli več. Ne bom delala proti naravi. Ne bom na silo spravljala otrok na svet samo zato, da bo moja želja, moj ego potešen. Če sem ga v prejšnjih življenjih hudo polomila, bom odplačala dolgove in prosila za odpuščanje. Vem, da me ima Vesolje rado in vem, da sem varna. Vem, da ima vsaka stvar, vsak dogodek svoj namen. Ne bom se sekirala in žrla. Ni vredno. Uživala bom z ljudmi, ki so moja družina v tem življenju - moja rodna družina, prijatelji in njihovi otroci. Se pa pustim presenetiti. November bo prinesel nove odgovore ...

MUST READ ali OBVEZNO ČTIVO

Ker sem oseba, ki jo ezoterika, svet duhovnosti izredno zanima ter spodbuja k drugačnemu razmišljanju in delovanju, berem veliko literature, ki mi omogoča spoznavati sfere, ki so zaenkrat še velik tabu in se jim namenja premalo pozornosti. Vse te knjige, ki jih omenjam v mojih zapisih, so večinoma dostopne v knjižnicah ali bolje založenih knjigarnah (Om Šiva Ezoterika ipd.). Te knjige meni pomenijo zelo veliko - so velik dar in spodbuda za pozitivnejše in ustvarjalnejše življenje.

• Meurois - Givaudan, Anne & Daniel. (1995). DEVET STOPNIC. Ljubljana: Aura.
• Walsch, Neale Donald. (2000). POGOVORI Z BOGOM, 1., 2. in 3. knjiga. Ljubljana: Gnosis.
• Stephan v. Stepski-Doliwa. (2006). SAI BABA GOVORI O VZGOJI. Šmarješke Toplice: Stella.
• Pattillo, Nikki. (2009). OTROCI ZVEZD. Ljubljana: Star Elysium.

Zmanjševanje bolečine

Edini način, da zmanjšaš bolečino, ki jo povezuješ z zemeljskimi izkustvi in dogodki, je ta, da spremeniš svoj pogled nanje. Nič ni boleče samo po sebi. Bolečina je posledica napačne misli. Je napak v razmišljanju. Bolečina izvira iz sodbe, ki si si jo ustvaril o stvari. Odstrani sodbo in bolečina bo izginila.

(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 45)

V torek sem cel večer jokala kot dež. Ostala sem sama, ker je imel dragi službene obveznosti. On se je dobro zaposlil, da ni razmišljal, mene pa je vsaka Pampersova reklama na TV spravila v jok. Ugasnila sem televizor in se lotila branja. V roke sem vzela knjigo Devet stopnic, ki jo je možu posodila sodelavka. V prvih treh poglavjih sem spet točila solze. Knjiga namreč govori o doživljanju novega utelešanja duše po imenu Rebeka. Vsaka malenkost o nosečnosti me je vrgla s tira. Ko je dragi prej prišel iz službe, sva tulila skupaj in objokovala svojo nesrečo. A ne dolgo. Vedela sva, da solze niso rešitev. Razmišljanje je tisto, ki edino pomaga. Padla je prva odločitev: preostanek tedna bova preživela v naravi. Druga odločitev: pisala bova Aruni na P.E.C.A. International in jo prosila za nasvet.

Naslednje jutro sva se utrujena od solzave noči napokala v avto in na Gorenjskem obiskala družinske prijatelje. Prijateljica zdravnica naju je povabila k njim na vikend in na sprehod na Planino pod Golico. Ni mi bilo enostavno iti, ker mi je šlo še vedno na jok. Joooj, kakšna jokica sem ... Ampak je bilo lepo. S prijateljico zdravnico smo se pogovarjali o mnogoterih izkušnjah in ko je rekla: "Ko človek razmišlja in vaju opazuje, uvidi, da je najvažnejše to, da se imata tako zelo rada." Kako res je to! V mislih sem se Vesolju zahvalila za svojega krasnega moža. Poznva svojo resnico, v katero globoko v sebi nikdar ne podvomiva: bova starša. Morda ne letos, morda ne naslednje leto, bova pa. Čas je relativen, ni pomemben. Tale zimski izlet je bil očiščujoč. Boginja Cordelia je imela prav: narava zdravi, narava očiščuje.

Bodi luč v temi in ne preklinjaj teme.

(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 42)

Domov sva se vrnila polna radosti in notranjega miru. Odločila sva se, da naslednji dan obiščeva mojo družino. Tudi moja mami je potrebovala nekaj pozitivnih besed. Tudi njo je kar strlo, saj se je že veselila, da bo babica. Kljub vsemu smo se imeli lepo. Prebolevamo skupaj, a vsak na svoj način.

Vedela sva, da bo morje tisto, ki bo odplaknilo še zadnje atome negativnih misli in skrbi. Preden sva se odpeljala proti Obali, sva Aruni napisala elektronsko pismo. Opisala sva ji svoje težave in ji dala vedeti, da verjameva v njene sposobnosti zdravljenja. Aruna je ena izmed tistih ljudi, ki jih oba izredno ceniva in spoštujeva. V dveh dneh je najini življenji obrnila na glavo in na bolje. Veva, da nama bo zmogla pomagati. Toda veliko bova morala delati na sebi: več meditacije, več kontrole misli, veliko manj strahu. Najprej naju čaka pracialni pregled aure, kjer bo pregledala vzrok za težavo z zanositvijo. Po tem pregledu bo povedala, kako naprej. Pripravljena sva na vse!

Zapeljala sva se do Pirana, kjer skupaj sploh še nisva bila. Obredla sva ga po dolgem in počez, veliko sva hodila, poslušala morje in se pogovarjala. Vesela sva bila, da ni bilo veliko ljudi, saj sva tako lahko uživala v pravih barvah, vonju in zvoku Pirana. Človek bi kar živel tu ... Kadar ni sezona navala turistov. Prvič v življenju sva se oba povzpela na mestno obzidje; razgled naju je prevzel in očaral. Pihalo je, bilo je ledeno mrzlo, ampak nisem si želela biti nikjer drugje.

Živeti življenje brez pričakovanja je svoboda; radost je v ustvarjanju, ne v posledicah (rezultatih) le-tega. 

(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 107)

Počutim se očiščeno. Ne skrbi me, kaj bo jutri, pojutrišnjem, čez dva meseca, čez leto, dve, tri ... Prepuščam se toku življenja. Vem, da v naša življenja vsi ljudje, dogodki, knjige ... pridejo z razlogom. Sprejela bom vse, kar mi bo intuicija, moj notranji Mojster potrdil, da je dobro zame.

Za konec pa misel o življenju iz knjige Devet stopnic, ki jo je izrekla še nerojena duša Rebeka:

"Premalo moških in žensk ceni srečo, ki jim jo Zemlja ponuja s telesom, z usti za uživanje hranje, pljuči za dihanje, rokami za objemanje. Za tistega, ki zna gledati, je vse čisto ... vse je odskočna deska. Življenje se nam ne ponuja zato, da bi nas teplo, pošilja nam le tisto, kar sami ustvarjamo v njegovem prostoru ... Kar se mene tiče, vidim samo svetlobo, upanje in pravičnost - in vse to je ljubezen."

(VIR: Meurois-Givaudan, A., D. (1995). Devet stopnic. Ljubljana: Aura, str. 147)

Pa je konec ...

"Občutek krivde in strah sta edina človekova sovražnika. Ljubezen in zavedanje sta tvoja prava prijatelja."
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 15)

Danes mi je postalo jasno; v drugi postopek sem šla preveč prestrašena in živčna. Hja, zgodilo se je tisto, česar sem se potiho ves čas bala. Včeraj zvečer sem opazila rjavkast izcedek. Na nekem forumu sem prebrala, da je to dokaj normalno in da ni panike. Uf, hvala Bogu! Danes zjutraj pa je bila zgodba drugačna: poleg rjavih madežev sem opazila še kri. Moj mož je rekel, da najbrž ni nič; bova šla po test za preverjanje nosečnosti in bova videla. Čez nekaj ur mi je bilo jasno, da glede na količino krvi tudi test ne bo ničesar pokazal. Enostavno sem vedela.

Vse pozitivne misli tekom postopka mi niso pomagale, ker so bile produkt strahu - strah je bil tisti, ki je vibriral iz njih in poslal sporočilo Vesolju. Dobila sem točno tisto, česar sem se bala: menstruacijo in negativen test.

Ne bom rekla, da mi ni hudo - grozno mi je! Že celo popoldne jokam kot dež, še posebej, kadar me pokliče dragi ali mami in me sprašujeta, kako sem. To vprašanje mi je že sicer butasto, danes pa se mi ulijejo solze in besede ostanejo zataknjene med glasilkami ... V tolažbo sem si na Facebooku ogledala uro in pol dolg dokumentarni film o Louise Hay in njeni knjigi You Can Heal Your Life.

Pripravljena sem se spremeniti - sedaj sem uvidela, da je sprememba nujna. Pripravljena sem spremeniti svoje vzorce in negativna prepričanja. Zavedam se, da mi je moč, ki me je ustvarila, dala moč, da sama ustvarim svoje novo življenje. Naučiti se moram izbirati pozitivne, izpopolnjujoče nove misli. Začenjam znova - tu in zdaj!

Postajamo to, o čemer razmišljamo. Vsaka misel, vsaka beseda potuje v Vesolje in se vrne kot naša prihodnost. Vsaka misel ima svojo vibracijo in s tem sposobnost, da privlači. Čaka me trening pozitivnega razmišljanja, ki je celoživljenjski proces!

Vem, da se vse zgodi z razlogom - ta poved, ki jo večkrat izustim, je več kot dobra tolažba. Četudi ta trenutek vse izgleda grozno in ne veš, kaj bi ta razlog sploh bil, se v tem dogodku skriva nekaj krasnega; nekaj čudovitega se bo zgodilo iz tega in zato je potrebno ostati buden!

Bolj pozorna bom morala biti na besede, stavke in povedi, ki jih izgovarjam; govor je močno orodje, s pomočjo katerega spoznavamo, katera je naša točka privlačenja. Nič več povedi, kot npr.: "Ta oseba mi gre na živce!", "Na bruhanje mi gre, ko to gledam!" ... Na koncu uvidiš, da je vse, kar je v življenju pomembno, LJUBEZEN.

Moja smernica in vsakdanja mantra bo: GOVORIM IN MISLIM POZITIVNO.

Verjamem, da bo vse potrebno prišlo v pravem trenutku. Vesolje me ima rado in skrbi zame. Vsaka izkušnja je uspeh - tudi ta, ki jo doživljam sedaj, saj je resničen uspeh že to, da sem 10 dni uživala radost bodoče mamice. Znanost je združila mojo jajčno in moževo spolno celico ter ju vsadila v moje telo. Nikoli ne bom pozabila božanskega občutka radosti, ki sem ga čutila ob prenosu zarodka v moje telo, in veselja v prepričanju, da bom donosila dva zdrava otroka. Hvaležna sem za vse dobro v življenju. Tudi za ta dogodek in blagoslov, ki mi je bil namenjen. Vsak dan prinaša nova presenečenja. Ob tem me spremljata misli:

ZAUPAM SVOJI NOTRANJI MODROSTI. 
BOŽJA MILOST ME VODI.

Danes sem se poglobila v afirmacije, ki bodo poleg hvaležnosti obredni del mojega vsakdana:

• Zadovoljna sem s svojo službo.
• Sem zdrava.
• Moj zaslužek se stalno veča.
• Rada imam svoje sodelavce.
• Rada se imam.
• Rada imam svoje življenje.
• Postala bom mama.  

Vse to bom pred ogledalom izgovarjala vsak dan, da bom začela VERJETI v vsako izgovorjeno besedo. Kajti Vesolje se ne odziva na besede, temveč na vibracije. Naša čustva pa so tista, ki vibracije narekujejo. Tudi pred spanjem se moram umiriti in verjeti, da je z mano vse v redu. Zaupam sebi in Vesolju. Vem, da sem ljubljena in varna. Imam vso moč in nič me ne more zaustaviti! Sem zdrava in sprejemam, da sem del Vesolja.

Moje mantre bodo tudi:

SEM SVOJ LASTNI IN UNIKATNI JAZ.
SEM "DA" OSEBA.
ŽIVLJENJE ME PODPIRA.
MOJ POTENCIAL JE NEOMEJEN.
ODPUŠČAM VSE STARE ZAMERE.

Zamere ... Teh je kar nekaj, čeprav se jih ne zavedamo vsak dan.

PRIPRAVLJENA SEM OPROSTITI.

Oprostila sem sebi in drugim in to me je osvobodilo preteklosti. Oproščanje je odgovor na vsak problem. Odpuščanje je dar samemu sebi! Oprostila sem in se osvobodila.

Mislim, da je odpustiti sebi najtežje. Vendar se ne morem za nič kriviti. Že do sedaj sem naredila veliko zase in za druge - res se trudim po najboljših močeh. Vsak dan pa se naučim nečesa novega: kako odreagirati v določeni situaciji, da ne prizadaneš človeka, kako usmeriti svoje misli, da dobiš, kar hočeš, kako se notranje umiriti in se prepustiti toku.

LJUBEZEN ME MOTIVIRA.

Ko odkriješ, da lahko odpustiš, ker vsak nosi svoje križe in si želi podobno kot ti, začutiš val naklonjenosti do te osebe. Vsak si želi biti ljubljen in naj ima to priložnost. Več ljubezni kot dam, bolje se počutim.

V SEBI SKRIVAM ZAKLAD.
RADA SE IMAM IN SE SPREJEMAM.

Sprejeti in ljubiti sebe bo zame najtežji del treninga. Toliko stvari me moti pri sebi, da bi bil seznam daljši od tistega, kamor bi zapisala, kaj mi je všeč.

Vendar se imam rada; rada se imam že zato, ker ...

• jem zdravo in skrbim za svoje telo (sicer bi lahko veliko bolj - vsaj kar se tiče športa, a to je tudi ena izmed nalog, ki jo moram narediti),
• sem si uredila prijeten dom, poln pozitivne energije in ljubezni,
• imam službo, v kateri uživam,
• sem prijateljska do vseh,
• odpuščam in se s tem osvobajam preteklosti,
•  živim v sedanjosti in iščem dobro v vsakem trenutku, 
  
•  razmišljam o svetli in varni prihodnosti.       

V življenju obstajajo izzivi, ovire, čez katere plezamo in ob tem je potrebno paziti, kako odreagiramo nanje. Vse negativno, kar se zgodi, je v bistvu pozitivno. Skoncentrirati se moram na pozitivni izhod, ostati na pozitivni poti in moja izkušnja bo pozitivna. Tudi tega "neuspelega" postopka ne smem jemati kot poraz. Vesela in hvaležna sem zanj.

SEM VARNA; TO JE SAMO SPREMEMBA V MOJEM ŽIVLJENJU.

Zavedanje vsega tega je začetek zdravljenja in sprememb. Vsakodnevni trening. Vsakodnevno gledanje v ogledalo in izgovarjanje afirmacij.

MOJE OZDRAVLJENJE SE JE ZAČELO.

MOJE TELO SE VRAČA V NARAVNO STANJE DOBREGA ZDRAVJA.

POPOLNA SEM TAKŠNA, KAKRŠNA SEM.

Sem zdrava, harmonična popolna. Moje misli ustvarjajo moje življenje.  

Skrb je najslabša oblika duhovnih dejavnosti, kar jih je - takoj za sovraštvom, ki je skrajno samouničujoče. Skrb nima smisla. Je stran vržena duhovna energija.
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 171)  

Razmišljanje o trpljenju ali kako Vesolje poskrbi, da v nesreči najdeš izgubljene prijatelje

"Trpljenje nima nič opraviti z dogodki, ampak s človekovimi odzivi nanje." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z bogom, 1. knjiga, str. 113)

Dnevi, ko živiš brezskrbno življenje, se cartaš z dragim in mačko, bereš knjige, uživaš v čajčkih in sladkarijah, se dokaj hitro lahko sprevržejo v kruto realnost, ki nam jo nakloni Vesolje oziroma si jo povzročimo sami.

Zazvonil je telefon in zagledam ime sošolke s faksa, s katero sva bili za časa dodiplomskega in podiplomskega študija kot rit in srajca. Nikoli je zares nisem pogruntala; znala je biti krasna sogovornica, saj se je tudi sama poglabljala v duhovne knjige in je izredno inteligentna ženska, hkrati pa je bil drugi del nje, ki je bil zelo egocentričen, aroganten, občasno sovražen brez malega kančka empatije. Pa sem jo imela dolgo časa kljub hibam in besnim, negativnim izpadom zelo rada, dokler mi nekega dne ni prekipelo. Nisem imela moči, da bi se z njo še isti trenutek usedla za mizo in pogovorila. Ko sem se pomirila, pa ona ni bila pripravljena poslušati moje plati. Tako so se stiki izgubili, ob občasnih srečanjih pa so bili zelo zadržani in narejeni. Iskreno, ne morem biti prijazna in sproščena do nekoga, s katerim imam nerazčiščene zadeve. Danes pa po skoraj enem letu njen klic. V njenem glasu sem začutila, da je v veliki stiski in to ji je šlo zelo težko z jezika. Pa se je vendarle odprla ... "Imam velik problem ... Šestega decembra sem izvedela, da se bom pridružila skupini novopečenih mamic ..." Novica je bila zame veliko presenečenje, zato sem od veselja kar zavpila "Čestitam!" in bila iskreno vesela. No, veselje je kmalu potonilo ob črni novici - otrok je dan pred nuhalnim pregledom umrl. Začutila sem bolečino v srcu - kot bi mi nekdo zaril nož v prsni koš. Dobesedno, ostala sem brez zraka. Ko je pripovedovala o grozotah, ki so se ji dogajale v bolnišnici, mi je postalo slabo in sililo me je na bruhanje. Izzvali so umetne popadke, da je predčasno rodila, rojevala pa je v hudih bolečinah. Nazadnje so ji plod še dali v naročje in to jo je zlomilo; ko je videla glavico, prstke, lulčka ..., je bilo preveč. Sledilo je mučenje čiščenja maternice, hude krvavitve, pomirjevala, kriki obupa, potoki solz ... Ob poslušanju te zgodbe sem lovila zrak, si brisala solze in hkrati božala moja zarodka, ki sta zagotovo začutila vso mojo energijo. Res me je pretreslo. Ne predstavljam si te groze, res ne, in ne želim je spoznati. Kako se človek v takih trenutkih sploh lahko dvigne nad realno stanje in v tem dogodku najde blagoslov? Kljub vsem branjem duhovne literature nimam odgovora. Preostane ti edino vera - vera v ljubečega Boga, ki je vedno ob nas in v nas.

"Vsak dogodek in zaplet si nadse priklical sam, da bi lahko ustvarjal in izkušal, kdo si v resnici."
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 58)

Je ta misel tolažeča? Hja, sprva najbrž ne, gledano z distance pa je to gotovo res. Misli imajo največjo moč na tem svetu, a se tega ne zavedamo. In včasih nevede nase prikličemo nek zaplet zato, da bi lahko uresničili najgloblje želje, ki jih sicer ne bi mogli. O tem sem razmišljala že v prvem IVF-postopku, ko je bilo ob neuspelem transferju razočaranje globoko in boleče. Ni kriv Bog, da se ni izšlo. Niso krivi zdravniki. Krive so moje tendence. Ja, bile so krive najine misli. Jaz otroka nisem iskreno želela, ker sem imela pred očmi napredovanje v službi, potovanje po Tuniziji, zaključek dveh projektov, ki sem ju uspešno koordinirala. Mož je imel bojazni glede financ; že tako komaj prideva skozi mesec, kako bova potem, ko bo otrok velik strošek? To so izredno negativne misli, ki jih nihče od naju danes nima več. Ni dneva, ko bi živčno razmišljala o delu, ki ga moram opraviti. Za potovanja bo še čas - lani poleti sva v Tuniziji srečala dve družini, ki sta potovali s petimi otroki. Vse se da in pustolovščina je še bolj zanimiva, saj jo otroci doživljajo na povsem drugačen način. Opazovati svojega otroka, kako absorbira tujo kulturo brez predsodkov, kako opazuje in se čudi naravi, je nekaj najlepšega. In na žalost sem v Tuniziji opazovala "tujega" otroka in ob tem čutila praznino v srcu. Finance pa ... Pridejo in grejo. Moč misli bi morala usmeriti tudi v denar: "Denar je dober! Imeli ga bomo veliko! Potovali bomo, kupovali zdravo hrano, nosili kvalitetna oblačila ..." Sama sebe moram spomniti, da je vse v mislih!

"Svoje življenje zasučeš na bolje tako, da najprej začneš zelo jasno premišljevati o njem. Premisli, kaj bi rad bil, kaj bi rad storil in kaj bi rad imel. Pogosto razmišljaj o tem, dokler ti ne postane vse zelo jasno. Potem pa, ko ti bo vse zelo jasno, ne razmišljaj o ničemer drugem. Nobenih drugih možnosti si ne predstavljaj." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 97)

Premalo se zavedamo svojih moči. Pozabili smo, da smo božanska bitja, Božji otroci. Pozabili smo na svoje sposobnosti. Vsak dan bi se morali zahvaliti Očetu (Vesolju) in Materi (Zemlji) ter svojemu notranjemu Mojstru za vse darove, ki jih dnevno prejemamo. Nekoč sem v zvezek, ki ga z dragim imenujeva Sanjske bukvice, zapisala naslednje zahvale:

Hvala Očetu in Materi ter mojemu notranjemu Mojstru za:

• moža, ki me neizmerno ljubi, prebuja v meni najboljše in mi stoji ob strani v dobrem in slabem ter najde pozitivne misli v še tako težkih trenutkih;
• najino muco, ki v najini življenji vnaša igrivost in jo imava neskončno rada;
• službo in reden zaslužek, s pomočjo katerega imava lastno stanovanje in izpolnjeno marsikatero željo v materialni obliki;
• prijatelje, ki so najina velika srčna družina;
• knjige, ki zadovoljujejo moje bralne in domišljijske potrebe;
• avdio-vizuelno opremo, s pomočjo katere uživam ob glasbi, plesu, filmih, dobivam razne informacije in komuniciram s svetom;
• zdravo hrano in pitno vodo iz pipe, ki sta predpogoj zdravega življenja;
• prebujanje ob možu in najine skupne gurmanske zajtrke;
• uživanje ob kavi ali čaju z dragim in najinimi srčnimi prijatelji;
• naravno kozmetiko, ki mi omogoča vsakodnevno higieno, jutranji ritual ličenja in umetniško izražanje na mojem obrazu;
• možnost izobraževanja in sodelovanja v projektih z ljudmi različnih kultur, znanj, sposobnosti, s pomočjo katerih rastem osebnostno in intelektualno;
• družino, ki zna izraziti podporo in potolažiti, ko je hudo;
• koncerte, na katerih uživam v orgazmični glasbi in sproščeno plešem;
• zdravniško pomoč in dostop do zdravil;
• potovanja, ki me učijo strpnosti, potrpežljivosti in mi omogočajo spoznavanje tujih kultur;
• sončne dni, ko uživam v sprehodih;
• deževne dni, ko prespim dan;
• zasnežene dni, ko opazujem otroški direndaj na snegu in se ob tem smejim;
• radovedne otroke, ki jih srečam na svoji poti;
• sodelavke, ki bogatijo vsakdan s svojimi izkušnjami.  

Danes pa bi dodala: hvala za radost, ki jo doživljam že deseti dan in vso moč, ki mi pomaga preživeti težke trenutke in negativne misli.

Večkrat bi morala prebrati svoje zahvale in jih skozi meditacijo poslati Očetu Vesolju in Materi Zemlji.

Dan je bil čustveno kar naporen, precej stresen. Svoje misli usmerjam v trpečo dušo, ki se je danes izpovedala meni - osebi, ki jo je vedno cenila in ljubila na svoj, a vedno iskren način. Morala je imeti veliko poguma, da me je poklicala in se mi zaupala. Glede na najine pretekle izkušnje pa mislim, da me je preko vibracij začutila. Začutila je, da jo bom razumela. Začutila je, da se v mojem telesu nekaj dogaja - da se prebuja življenje. Zato ji pošiljam vso ljubezen in prosim Očeta in Mater, da ji pomagata akumulirati moč, preboleti težko izgubo in zbrati pogum za življenje, ki ji bo podarjeno ob naslednjem spočetju. Vem, da ji bo uspelo. Vem, da bo uspelo obema! Nasmehnila sem se ob njeni misli: "Rekla sem, da bova skupaj porivali vozička na sprehodu in tako tudi bo!" Draga prijateljica, iz tvojih ust v božja ušesa!

"Ničesar takega ni, kar bi moral imeti, ničesar takega ni, da bi to moral storiti, ničesar takega ni, kar bi moral biti, razen natanko tega, kar sem prav zdaj." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 317) 

Spodbude iz Vesolja

"Nadzor misli je najvišja vrsta molitve. Zato imejte le dobre in pravične misli. Ne potapljajte se v negativizem in mračnjaštvo. Celo v trenutkih potrtosti poskušajte videti le popolnost, izražajte zgolj hvaležnost. " 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 62)

Vsak dan začnem z zahvalo - da sem tu, kjer sem, in v takem stanju, kakršnem sem. Vsako jutro upam, da bo naslednji dan enako kot prejšnji. In verjamem, da bo. 

Dobila sem sporočilo od angelov ... Prijateljica, ki je zdravnica in asistentka na MF v Ljubljani, mi je zatrdila, da se blastocista ugnezdi že prvi dan, morula pa v treh dneh. Posredovala mi je tudi zanimiv članek, ki je bil objavljen v reviji Gea:

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=435 

Veliko bolj sem pomirjena in umirjena kot prejšnje dni. Namesto temačnih in negativnih prizorov v mislih si rišem lepše prizore, ki v meni še dodatno vzbujajo radost: kako držim svojega otročka v naročju in ga dojim, slišim zven otroškega smeha, predstavljam si moža in sebe, ko poveva novico, da pričakujeva naraščaj, prijateljem in sorodnikom ... Berem knjige o otrocih, berem knjige o duhovnosti, ki me tolažijo in naklonijo pravo misel v pravem trenutku. Vem pa, da mi nečesa manjka ...


Včeraj sem za nasvet povprašala boginje. Imam orakeljske karte, ki mi vedno naklonijo lepo, vzpodbudno in realno misel. Cordelia, keltska vilinska boginja, mi sporoča: "POJDI VEN!" Res sem preveč zadržujem v stanovanju in jo bo potrebno poslušati. Pravi, da ni prav, da živim v zaprtem prostoru, da lahko na drugi strani štirih sten ogromno vidim in doživim. Pustolovščina zunaj ne bo oživila le mojega duha in duše, dala mi bo upanje in vero. Sicer pa naj bi se odgovor na mojo željo potrdil meseca maja oziroma, ko bo topleje. 

Vsekakor jo je vredno poslušati, saj odkar živim v prestolnici, resnično pozabljam na naravo. Te dni, ko sem doma, bova z dragim več v naravi. Šla bova na morje, kjer živi prijateljica in si z njo privoščila lep sprehod. Odpeljala se bova v Kranjsko Goro, kjer počitnice preživlja prijateljica zdravnica z družino. Rada bi obiskala moje starše na podeželju. Vse je mogoče, le premakniti se je treba! Hvala, Cordelia, za brco v rit!!!