Edini način, da zmanjšaš bolečino, ki jo povezuješ z zemeljskimi izkustvi in dogodki, je ta, da spremeniš svoj pogled nanje. Nič ni boleče samo po sebi. Bolečina je posledica napačne misli. Je napak v razmišljanju. Bolečina izvira iz sodbe, ki si si jo ustvaril o stvari. Odstrani sodbo in bolečina bo izginila.
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 45)
V torek sem cel večer jokala kot dež. Ostala sem sama, ker je imel dragi službene obveznosti. On se je dobro zaposlil, da ni razmišljal, mene pa je vsaka Pampersova reklama na TV spravila v jok. Ugasnila sem televizor in se lotila branja. V roke sem vzela knjigo Devet stopnic, ki jo je možu posodila sodelavka. V prvih treh poglavjih sem spet točila solze. Knjiga namreč govori o doživljanju novega utelešanja duše po imenu Rebeka. Vsaka malenkost o nosečnosti me je vrgla s tira. Ko je dragi prej prišel iz službe, sva tulila skupaj in objokovala svojo nesrečo. A ne dolgo. Vedela sva, da solze niso rešitev. Razmišljanje je tisto, ki edino pomaga. Padla je prva odločitev: preostanek tedna bova preživela v naravi. Druga odločitev: pisala bova Aruni na P.E.C.A. International in jo prosila za nasvet.
Naslednje jutro sva se utrujena od solzave noči napokala v avto in na Gorenjskem obiskala družinske prijatelje. Prijateljica zdravnica naju je povabila k njim na vikend in na sprehod na Planino pod Golico. Ni mi bilo enostavno iti, ker mi je šlo še vedno na jok. Joooj, kakšna jokica sem ... Ampak je bilo lepo. S prijateljico zdravnico smo se pogovarjali o mnogoterih izkušnjah in ko je rekla: "Ko človek razmišlja in vaju opazuje, uvidi, da je najvažnejše to, da se imata tako zelo rada." Kako res je to! V mislih sem se Vesolju zahvalila za svojega krasnega moža. Poznva svojo resnico, v katero globoko v sebi nikdar ne podvomiva: bova starša. Morda ne letos, morda ne naslednje leto, bova pa. Čas je relativen, ni pomemben. Tale zimski izlet je bil očiščujoč. Boginja Cordelia je imela prav: narava zdravi, narava očiščuje.
Bodi luč v temi in ne preklinjaj teme.
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 42)
Domov sva se vrnila polna radosti in notranjega miru. Odločila sva se, da naslednji dan obiščeva mojo družino. Tudi moja mami je potrebovala nekaj pozitivnih besed. Tudi njo je kar strlo, saj se je že veselila, da bo babica. Kljub vsemu smo se imeli lepo. Prebolevamo skupaj, a vsak na svoj način.
Vedela sva, da bo morje tisto, ki bo odplaknilo še zadnje atome negativnih misli in skrbi. Preden sva se odpeljala proti Obali, sva Aruni napisala elektronsko pismo. Opisala sva ji svoje težave in ji dala vedeti, da verjameva v njene sposobnosti zdravljenja. Aruna je ena izmed tistih ljudi, ki jih oba izredno ceniva in spoštujeva. V dveh dneh je najini življenji obrnila na glavo in na bolje. Veva, da nama bo zmogla pomagati. Toda veliko bova morala delati na sebi: več meditacije, več kontrole misli, veliko manj strahu. Najprej naju čaka pracialni pregled aure, kjer bo pregledala vzrok za težavo z zanositvijo. Po tem pregledu bo povedala, kako naprej. Pripravljena sva na vse!
Zapeljala sva se do Pirana, kjer skupaj sploh še nisva bila. Obredla sva ga po dolgem in počez, veliko sva hodila, poslušala morje in se pogovarjala. Vesela sva bila, da ni bilo veliko ljudi, saj sva tako lahko uživala v pravih barvah, vonju in zvoku Pirana. Človek bi kar živel tu ... Kadar ni sezona navala turistov. Prvič v življenju sva se oba povzpela na mestno obzidje; razgled naju je prevzel in očaral. Pihalo je, bilo je ledeno mrzlo, ampak nisem si želela biti nikjer drugje.
Živeti življenje brez pričakovanja je svoboda; radost je v ustvarjanju, ne v posledicah (rezultatih) le-tega.
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 107)
Počutim se očiščeno. Ne skrbi me, kaj bo jutri, pojutrišnjem, čez dva meseca, čez leto, dve, tri ... Prepuščam se toku življenja. Vem, da v naša življenja vsi ljudje, dogodki, knjige ... pridejo z razlogom. Sprejela bom vse, kar mi bo intuicija, moj notranji Mojster potrdil, da je dobro zame.
Za konec pa misel o življenju iz knjige Devet stopnic, ki jo je izrekla še nerojena duša Rebeka:
"Premalo moških in žensk ceni srečo, ki jim jo Zemlja ponuja s telesom, z usti za uživanje hranje, pljuči za dihanje, rokami za objemanje. Za tistega, ki zna gledati, je vse čisto ... vse je odskočna deska. Življenje se nam ne ponuja zato, da bi nas teplo, pošilja nam le tisto, kar sami ustvarjamo v njegovem prostoru ... Kar se mene tiče, vidim samo svetlobo, upanje in pravičnost - in vse to je ljubezen."
(VIR: Meurois-Givaudan, A., D. (1995). Devet stopnic. Ljubljana: Aura, str. 147)
Ni komentarjev:
Objavite komentar