Včeraj zvečer sem si sama dala stop injekcijo, ki je pred letom in pol povzročila še dodatno štalo in sta moja jajčnika eksplodirala. No, upam, da tokrat ne bo niti približno tako, čeprav že čutim težo jajčnikov in podobno bolečino kot pred menstruacijo. Potrudila se bom preživeti lepo nedeljo in ne misliti na stresni jutri, ki mi bodo z iglo pobirali jajčeca in jajčnikov. Želim si le, da bi se nekdo z vso težo naslonil na moj trebuh in ne bi čutila špikanja. Delna punkcija pred letom in pol je bila grozljiva, saj mi je sestra le s tremi prsti pritisnila na predel, kjer je jajčnik in me je bolelo kot vrag! Solze so mi tekle in ječala sem od bolečine, čeprav sem oseba, ki bolečino zelo dobro prenaša. Ta pa je bila nevzdržna. Zanimivo mi je bilo, da so me hvalile, kako herojsko sem se držala. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj tako govorijo, sem pa videla naslednji dan, ko sta bila jajčnika tako razbolena in velika, da sem že komaj dihala in bila brez energije. Smeh je izzvenel, ustnice na mojem obrazu so bile stisnjene, roke so se mi tresle, slino sem težko požirala ... Še danes se spomnim vseh detajlov. Ampak na srečo je bil v ambulanti nek študent, ki se je lepo naslonil na moj trebuh in nisem čutila ničesar - le blago praskanje, kot pri jemanju brisa. Vesela in olajšana sem odležala v sobi za okrevanje deset minut in hotela domov, ko sem začutila še večjo napetost v trebuhu. S pozitivnim mišljenjem sva z dragim odšla domov, kjer sem v postelji počivala in naredila vse, kar so rekli zdravniki. Pa vseeno ni šlo vse po mojih planih: šla sem na WC in skoraj omedlela, nato pa izbljuvala vse, kar sem tisti dan pojedla. Rdeči alarm! V bolnišnico ... Pa sem prišla nazaj in dobila diagnozo: hiperstimulacija jajčnikov. V nekaj dneh sem od deklet, s katerimi smo si delile sobo, izvedela, kaj to v bistvu je, saj se prej o teh komplikacijah nisem želela izobraziti. Kolikor se poznam, bi postopek začela se bolj napsihirana kot pa sem ha doživljala kot neka nevednica. No, pa smo se s sotrpinkami tolažile tako, da smo se delale norca iz sebe, se vsako jutro tehtale, merile obseg pasu, se trudile piti veliko tekočine in polniti železne kahle v hladnem stranišču (merili so nam količino izločenega urina; jaz sem bila prvakinja in smilile so se mi ženske, ki so iz sebe spravile le dva dl urina na dan) ... Ženska je v tem postopku popolnoma razčlovečena. Groze, ki sem jo oz. smo jo doživljale takrat, ni moč opisati z besedami. Kot sem zapisala že v prvem zapisku, če ne bi imela krasnega moža, družine in peščice prijateljev, ki so si vzeli čas v svojem natrpanem dnevu in me obiskali, bi se mi zmešalo. Gledala sem ženske z Dolenjske, Primorske, Koroške ..., ki so iz dneva v dan bolj in bolj padale v depresijo zaradi osamljenosti. Grozno, res ... Upam, da bere to kakšna mama, ki jih gredo lastni otroci prepogosto na živce in bi kar zbežala od doma, kajti, ženske, matere: NE VESTE, KAJ IMATE IN KAKŠEN DAR STE DOBILE!!! To je bila izkušnja zame, ki me še dodatno uči hvaležnosti za zdravje, prijatelje, prijazno medicinsko osebje. Čuvajte, kar imate in se vsak dan zahvalite za te darove! Od takrat dalje se jaz vsako jutro zahvalim Vesolju.
Jutri pa torej punkcija, ki bo minila brez zapletov. To vem, čutim. Dragemu sem že povedala, da bom mislila na Sai Babo, saj imajo njegove misli, vibracije veliko moč. Om Sai Ram bo moja mantra med posegom. Hvala Vesolju že vnaprej za ljubezen in varnost, ki mi jo bo naklonilo! In ko pride trenutek združitve jajčne celice in spermija, naj bo le-ta uspešna! Upava, da nekje na oblačku čaka dušica, ki se bo usidrala v oplojeno celico. To je moja mantra, moja molitev ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar