Pa smo na koncu drugega poizkusa

Danes zjutraj, okoli 6. ure, sem že hitela proti stari porodnišnici.

Ostarela stavba, v kateri poteka umetna oploditev

Mraz, nervoza, razmišljanje o tem, kaj bo jutri, pojutrišnjem, kaj vse moram odpovedati za vikend, kolikim ljudem se moram izgovoriti zaradi neprisotnosti v službi, na žurkah, nastopih ... Pa me je hitro predramila misel na moje še nerojeno dete, ki še zori v meni in plava v mojem možu. :) Udobno sem se namestila (kolikor se pač da) v prazen hodnik pri ambulanti za ultrazvok in svoje glasne strahove pred neznanim oz. manj znanim zatirala z branjem knjige Mesto radosti, ki me vsakič znova spomni na to, kaj imam - imam več kot ljudje v knjigi, pa še hlastam po vedno več ... Branje je prekinila gospa, ki je prišla v čakalnico pet minut za mano, in po praznem strmenju v zdravstvene reklame na LCD-zaslonu je le spregovorila: "Ste prvič?" Uf, here we go again ... Včasih je kar naporno razlagati o svojih težavah, poskusih, psihičnih naporih znova in znova. Ravno zato sva se z dragim odločila, da tokrat NIKOMUR ne poveva za vnovičen poskus zanositve, saj je grozno mukotrpno razlagati vsakemu posebej, kaj se dogaja, zakaj se to dogaja, kako to poteka ... Bljak! In zakaj pišem? Ker nekako moram dati iz sebe, morda pa s tem spodbudim koga, da tudi sam kaj napiše in se ob tem počuti bolje. Moj dragi ne razume najbolje, kaj pomeni "o tem ne govorimo naokoli, ker je naporno", a se je zavoljo mene sprijaznil, da bo to NAJINA skrivnost. Torej, gospe sem pričela odgovarjati na njena vprašanja, ki so pravzaprav imela namen spodbuditi njeno lastno pripovedovanje, saj očitno to ljudje potrebujemo - se spucat nekje, nekomu, ki je v podobnem sranju in razume ... Brez zahrbtnih pametovanj, kako se igramo bogove in preigravamo naravo ... Jaz se držim indijanske misli: "O, Veliki duh, daj mi moč, da ne sodim človeka, preden ne prehodim ene milje v njegovih mokasinih." Mislim, da ni potrebno razlagati - če bi bili v naši koži, bi govorili in razmišljali drugače. Sploh pa menim, da se ne igramo bogov in ne goljufamo narave. Verjamem, da je na podlagi grehov iz prejšnjih življenj vsakemu izmed nas namenjeno, koga bo sprejel v svoje življenje. Če je nama namenjen otrok, ga bova tudi imela - s pomočjo umetne oploditve ali pa brez. Res sva se našla dva prava patrona: mož je pred enajstimi leti prebolel raka na testisu in je praktično neploden - no, na srečo ima nekaj ulovljivih plavalcev; meni pa je pred osmimi leti izginila menstruacija. Zakaj? Nihče mi ne zna pojasniti. Ginekologinja mi je povedala, da se včasih to zgodi zaradi strupov v hrani, vodi, okolju, jaz pa mislim, da je bil kriv šok. S takratnim partnerjem nisem želela imeti otrok (kot študentka si tega nisem hotela privoščiti) in ker je počil kondom, so bile vse moje misli usmerjene na stavek: "Nočem zanositi!" Kaj pa danes? "Hočem zanositi!!!" No, vesela sem oz. sva, da sva oba bolj škart roba in nihče ne krivi nikogar, kar se v takih primerih rado zgodi. Ko sediš v čakalnici in čakaš na ultrazvok, slišiš razne zgodbice; tudi o propadlih zakonih zaradi tega. No, in ko sem gospe, ki je v postpku že šestič, povedala, da sva drugič, in sicer na mild postopku, so sledila vprašanja, koliko foliklov mi je dozorelo v tem tednu, odkar se vsak večer špikam kot narkoman (in verjemite, da se mi roka vsakič vedno bolj trese, ko iščem prosto mesto na trebuhu), kako veliki so ...

 Vbrizgavanje puregona v kožno gubo na trebuhu

Jooooj, kaj me briga! Dovolj mi bi bil eden, ki bi se normalno oplodil in razvil!!! Prejšnjič (prvo rundo) je bil totaln safr (suffer), ker sva po pol leta od punkcije foliklov prišla na transfer (prenos zarodka v maternico) in so nama povedali, da po odmrznitvi ni preživel. Moja pričakovanja sicer niso bila v oblakih, moj dragi pa je na parkirišču jokal kot malo dete ... Pa kaj hočemo! Bo treba pač vnovič poskusit. Enkrat ... Precejšen odpor sem imela do vnovičnih poskusov, ker je bila prva izkušnja grozljiva. Po jemanju suprefacta in gonala f sem imela hiperstimulacijo jajčnikov, kar pomeni, da sta mi oba jajčnika zrasla na velikost največjega krompirja, ki ga najdeš v vreči, nabirala se mi je voda, tako da sem med dihanjem že hropla in imela občutek, da se utapljam ...

 Trebuh med hiperstimulacijo jajčnikov je kot trebuh nosečnice

En teden v bolnišnici, vsak dan drug zdravnik in vsak dan novo mnenje. Pa so me poslali domov, kjer se spet bruhala in padla v nezavest, pa spet nazaj v bolnišnično posteljo ... Dolgi in težki dnevi. Največja uteha mi je bila sotrpinka, s katero sva se delali norca iz situacije, kajti biti racionalen in trdno na tleh v tej situaciji ne moreš biti - lahko se ti samo zmeša. Pa seveda moja krasna družina ... Sestra, ki jo je puberteta razganjala do onemoglosti, me je obiskala vsak dan in zabijala čas ob moji postelji, se zgražala nad načinom jemanja krvi in dajanja infuzije, moja mami je po službi z vlakom in peš prihitela do mene, oče, ki me je vsakič sočutno objel (kar redkokdaj stori) in proste ure preživel z mano, moj dragi mož, ki mi je nosil prenosni računalnik in risanke, ki so me spravljale v dobro voljo in pomagale pregnati turobne jesenske popoldneve, ter moji krasni prijatelji, ki so se pokazali v pravi luči. Človek v takih situacijah spozna, kaj ima. Imam, česar mnogi nimajo. Pa še se pritožujem. Hej, tukaj sem, danes sem zdrava, lahko tečem, plešem, pospravljam stanovanje, hitim v knjižnico in h kozmetičarki, nisem na bolniški, v službi je vse krasno in VSE pogrešam (čeprav bi večino danes sestrelila na Luno) ... Ampak tako je. Zdravje in ljubezen sta najvažnejša. Vse ostalo pride, če se potrudiš. No, in po dvanajstih dneh jemanja puregona in štirih dneh jemanja cetrotida sem spet tu in potihem upam, da zadnjič, kajti pred dvema dnevoma mi je bilo rečeno, da danes dobim stop injekcijo, kar pomeni, da bi bila v soboto že punkcija. No, pa me je moja ginekologinja odslovila in moram jutri spet zgodaj na pot ... Po eni strani mi je prav, saj imava v soboto dve luštni žurki in bi se rada malce razbremenila. Me zato obsojaš?