Sestra Cvetka, največji sonček med sestrami, nama je takoj zaklicala: "V redu je!" Vesela, da ni spet vse skupaj odmrlo, sem odhitela v hladno kopalnico, kjer sta se preoblačili dve sotrpinki; ena zelo resna in tiha, druga vesela - kljub temu, da jo je čakala punkcija. Ko sem prišla v zeleni halji na hodnik k svojemu dragemu, mi je vesel povedal, da sta se oplodili dve celici, ki ju bom danes dobila v svoje varstvo. Veselje je bilo še toliko večje!
Polna pozitivnih pričakovanj sem odšla v predprostor ordinacije, kjer potekajo punkcije in tranferji. Opa! Danes je pa več žensk kot zadnjič! (Bili sva samo bivša cimra mojega moža in jaz.) Osem nas je sedelo v popolni tišini. Eno uro. Zdravika od nikoder. Potem pa sem le vprašala, kdo danes izvaja transfer. Baje profesor, sem dobila odgovor. OK, to je kul. No, pa sem se le zapletla v pogovor z levo sosedo, ki čaka na punkcijo. Tudi ona je v postpku drugič. Tudi ona je iz iste stroke kot jaz. Uf, nas pa je! Res bi bilo prav zanimivo narediti raziskavo, da bi videli, kolikšen delež našega foha je zastopan. Verjetno precej. A kaj neki vpliva na to? S prijetno gospo sva se precej zamotili s klepetanjem, medtem ko so ostale dame molčale in bile v svojem svetu. Saj jih ne obsojam, ker vem, da je to velik stres - sploh, če čakaš punkcijo in si ves prestrašen, ker te itak vse babe prej nafilajo s svojimi grozljivimi izkušnjami. No, pa je prišel zdravnik - prvič sem ga videla. Pa sem hitro izvedela, da je to tisti domnevni mesar, ki bi mi moral v ponedeljek delati punkcijo, a ga na srečo ni bilo. Ni mi bil najbolj všeč, ker ni pozdravil, ko je prišel v predprostor, niti odzdravil, ko nas je nekaj pozdravilo njega.
Kar hitro sem bila na vrsti. Všeč mi je bila umirjena atmosfera, ki jo je ustvaril zdravnik s svojo umirjeno energijo. Nežno mi je rekel, naj se uležem in sprostim, da bo hitro mimo. Prečekirala sem mizo ob stolu, na katerem sem ležala, a nisem videla nobene petrijevke, nobene grozeče aparature ... Potem me je spraševal, če že imam kaj otrok, kako to, da ne morem zanositi po naravni poti, kakšnega raka je preživel mož ... Tega me do sedaj ni vprašal še nihče. No, pričel je z delom. V mislih sem imela svojo mantro: SPROSTI SE. DIHAJ. OM SAI RAM. Začutila sem žgečkanje in rahel pik. Rekel je: "To je to." Odvrnila sem: "Že???" Sestra pa mi je rekla: "Evo, biologinja še vaša dojenčka prinese in smo." Iz laboratorija je res prišla gospa z zeloooo dolgo in tanko iglo (spominjala me je na ribiško palico), se postavila zraven mene in ...
Nimam pojma, kaj se je dogajalo med mojima nogama, ampak zadeva je bila hitro urejena. Mislim, da se je na mojem obrazu narisal največji nasmeh v mojem življenju. Ne znam opisat čudovitega občutka, ko sem se zavedla, da imam v svoji maternici svoja bodoča otroka. Občutek je nepopisno lep, blažen ... Iz laboratorija mi je čez nekaj sekund zaklicala, da sta zarodka parkirana in lahko vstanem. Ko sem vstala, sem imela občutek, da hodim nekaj metrov nad zemljo. Kar smejalo se mi je, bila sem izven svoje realnosti. Ali pa je to moja nova realnost? Biologinja mi je pokazala list, na katerem je bilo zapisano, kakšne celice so dobili iz mojih jajčnikov, kako so se oplodile in kakšni so mi vstavili. Vstavili so mi eno blastocisto in eno morulo. Morula je oplojena celica, ki je eno stopnjo pred blastocisto in glede na to, kar sem prebrala, je bolj lene narave. (Vedno sem govorila, da bo moj otrok leni vesoljec, ker ob takih vedno izgubljam živce in potrpljenje - očitno mi ga bo Vesolje res naklonilo, da me nauči potrpljenja.)
Moja blastocista naj bi bila podobna tej na sliki.
Takole nekako pa izgleda morula.
Z možem sva odšla še do sestre Cvetke, ki nama je podala še nekaj navodil - do 28. 02. bom veselo svojo nožnico polnila z zdravilom Utrogestan, v bistvu je to progesteron, potem pa (če ne bo menstruacije in JE NE BO) pridem 28. februarja na krvni test nosečnosti.
Z dragim sva prepričana, da bova čez devet mesecev povila dvojčka - deklico in dečka. Že tretji dan sva v oblakih ... Res imamo valentinovo vsak dan. Dobro in zdravo jemo, se veliko razvajamo, lupčkamo, cartamo ... TAKO VESELA SEM!!! Ko sem povedala moji mami, je bila tako vzhičena, kot da bi ji rekla: "Mami, noseča sem!!!" Ampak to je za naju tak uspeh - v meni sta danes 7 dni stara zarodka. Nepopisno lep občutek.
Do srede imam bolniško, a se bom v sredo poskusila dogovoriti z zdravnico, da mi jo podaljša do konca tedna. Moja služba zna biti precej stresna in od tega postopka dalje (za razliko od prej) mislim le na svoje zdravje in zdravje mojih še neugnezdenih in nerojenih otrok.
Srečna sva. Zelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar