Razmišljanje o trpljenju ali kako Vesolje poskrbi, da v nesreči najdeš izgubljene prijatelje

"Trpljenje nima nič opraviti z dogodki, ampak s človekovimi odzivi nanje." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z bogom, 1. knjiga, str. 113)

Dnevi, ko živiš brezskrbno življenje, se cartaš z dragim in mačko, bereš knjige, uživaš v čajčkih in sladkarijah, se dokaj hitro lahko sprevržejo v kruto realnost, ki nam jo nakloni Vesolje oziroma si jo povzročimo sami.

Zazvonil je telefon in zagledam ime sošolke s faksa, s katero sva bili za časa dodiplomskega in podiplomskega študija kot rit in srajca. Nikoli je zares nisem pogruntala; znala je biti krasna sogovornica, saj se je tudi sama poglabljala v duhovne knjige in je izredno inteligentna ženska, hkrati pa je bil drugi del nje, ki je bil zelo egocentričen, aroganten, občasno sovražen brez malega kančka empatije. Pa sem jo imela dolgo časa kljub hibam in besnim, negativnim izpadom zelo rada, dokler mi nekega dne ni prekipelo. Nisem imela moči, da bi se z njo še isti trenutek usedla za mizo in pogovorila. Ko sem se pomirila, pa ona ni bila pripravljena poslušati moje plati. Tako so se stiki izgubili, ob občasnih srečanjih pa so bili zelo zadržani in narejeni. Iskreno, ne morem biti prijazna in sproščena do nekoga, s katerim imam nerazčiščene zadeve. Danes pa po skoraj enem letu njen klic. V njenem glasu sem začutila, da je v veliki stiski in to ji je šlo zelo težko z jezika. Pa se je vendarle odprla ... "Imam velik problem ... Šestega decembra sem izvedela, da se bom pridružila skupini novopečenih mamic ..." Novica je bila zame veliko presenečenje, zato sem od veselja kar zavpila "Čestitam!" in bila iskreno vesela. No, veselje je kmalu potonilo ob črni novici - otrok je dan pred nuhalnim pregledom umrl. Začutila sem bolečino v srcu - kot bi mi nekdo zaril nož v prsni koš. Dobesedno, ostala sem brez zraka. Ko je pripovedovala o grozotah, ki so se ji dogajale v bolnišnici, mi je postalo slabo in sililo me je na bruhanje. Izzvali so umetne popadke, da je predčasno rodila, rojevala pa je v hudih bolečinah. Nazadnje so ji plod še dali v naročje in to jo je zlomilo; ko je videla glavico, prstke, lulčka ..., je bilo preveč. Sledilo je mučenje čiščenja maternice, hude krvavitve, pomirjevala, kriki obupa, potoki solz ... Ob poslušanju te zgodbe sem lovila zrak, si brisala solze in hkrati božala moja zarodka, ki sta zagotovo začutila vso mojo energijo. Res me je pretreslo. Ne predstavljam si te groze, res ne, in ne želim je spoznati. Kako se človek v takih trenutkih sploh lahko dvigne nad realno stanje in v tem dogodku najde blagoslov? Kljub vsem branjem duhovne literature nimam odgovora. Preostane ti edino vera - vera v ljubečega Boga, ki je vedno ob nas in v nas.

"Vsak dogodek in zaplet si nadse priklical sam, da bi lahko ustvarjal in izkušal, kdo si v resnici."
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 58)

Je ta misel tolažeča? Hja, sprva najbrž ne, gledano z distance pa je to gotovo res. Misli imajo največjo moč na tem svetu, a se tega ne zavedamo. In včasih nevede nase prikličemo nek zaplet zato, da bi lahko uresničili najgloblje želje, ki jih sicer ne bi mogli. O tem sem razmišljala že v prvem IVF-postopku, ko je bilo ob neuspelem transferju razočaranje globoko in boleče. Ni kriv Bog, da se ni izšlo. Niso krivi zdravniki. Krive so moje tendence. Ja, bile so krive najine misli. Jaz otroka nisem iskreno želela, ker sem imela pred očmi napredovanje v službi, potovanje po Tuniziji, zaključek dveh projektov, ki sem ju uspešno koordinirala. Mož je imel bojazni glede financ; že tako komaj prideva skozi mesec, kako bova potem, ko bo otrok velik strošek? To so izredno negativne misli, ki jih nihče od naju danes nima več. Ni dneva, ko bi živčno razmišljala o delu, ki ga moram opraviti. Za potovanja bo še čas - lani poleti sva v Tuniziji srečala dve družini, ki sta potovali s petimi otroki. Vse se da in pustolovščina je še bolj zanimiva, saj jo otroci doživljajo na povsem drugačen način. Opazovati svojega otroka, kako absorbira tujo kulturo brez predsodkov, kako opazuje in se čudi naravi, je nekaj najlepšega. In na žalost sem v Tuniziji opazovala "tujega" otroka in ob tem čutila praznino v srcu. Finance pa ... Pridejo in grejo. Moč misli bi morala usmeriti tudi v denar: "Denar je dober! Imeli ga bomo veliko! Potovali bomo, kupovali zdravo hrano, nosili kvalitetna oblačila ..." Sama sebe moram spomniti, da je vse v mislih!

"Svoje življenje zasučeš na bolje tako, da najprej začneš zelo jasno premišljevati o njem. Premisli, kaj bi rad bil, kaj bi rad storil in kaj bi rad imel. Pogosto razmišljaj o tem, dokler ti ne postane vse zelo jasno. Potem pa, ko ti bo vse zelo jasno, ne razmišljaj o ničemer drugem. Nobenih drugih možnosti si ne predstavljaj." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 1. knjiga, str. 97)

Premalo se zavedamo svojih moči. Pozabili smo, da smo božanska bitja, Božji otroci. Pozabili smo na svoje sposobnosti. Vsak dan bi se morali zahvaliti Očetu (Vesolju) in Materi (Zemlji) ter svojemu notranjemu Mojstru za vse darove, ki jih dnevno prejemamo. Nekoč sem v zvezek, ki ga z dragim imenujeva Sanjske bukvice, zapisala naslednje zahvale:

Hvala Očetu in Materi ter mojemu notranjemu Mojstru za:

• moža, ki me neizmerno ljubi, prebuja v meni najboljše in mi stoji ob strani v dobrem in slabem ter najde pozitivne misli v še tako težkih trenutkih;
• najino muco, ki v najini življenji vnaša igrivost in jo imava neskončno rada;
• službo in reden zaslužek, s pomočjo katerega imava lastno stanovanje in izpolnjeno marsikatero željo v materialni obliki;
• prijatelje, ki so najina velika srčna družina;
• knjige, ki zadovoljujejo moje bralne in domišljijske potrebe;
• avdio-vizuelno opremo, s pomočjo katere uživam ob glasbi, plesu, filmih, dobivam razne informacije in komuniciram s svetom;
• zdravo hrano in pitno vodo iz pipe, ki sta predpogoj zdravega življenja;
• prebujanje ob možu in najine skupne gurmanske zajtrke;
• uživanje ob kavi ali čaju z dragim in najinimi srčnimi prijatelji;
• naravno kozmetiko, ki mi omogoča vsakodnevno higieno, jutranji ritual ličenja in umetniško izražanje na mojem obrazu;
• možnost izobraževanja in sodelovanja v projektih z ljudmi različnih kultur, znanj, sposobnosti, s pomočjo katerih rastem osebnostno in intelektualno;
• družino, ki zna izraziti podporo in potolažiti, ko je hudo;
• koncerte, na katerih uživam v orgazmični glasbi in sproščeno plešem;
• zdravniško pomoč in dostop do zdravil;
• potovanja, ki me učijo strpnosti, potrpežljivosti in mi omogočajo spoznavanje tujih kultur;
• sončne dni, ko uživam v sprehodih;
• deževne dni, ko prespim dan;
• zasnežene dni, ko opazujem otroški direndaj na snegu in se ob tem smejim;
• radovedne otroke, ki jih srečam na svoji poti;
• sodelavke, ki bogatijo vsakdan s svojimi izkušnjami.  

Danes pa bi dodala: hvala za radost, ki jo doživljam že deseti dan in vso moč, ki mi pomaga preživeti težke trenutke in negativne misli.

Večkrat bi morala prebrati svoje zahvale in jih skozi meditacijo poslati Očetu Vesolju in Materi Zemlji.

Dan je bil čustveno kar naporen, precej stresen. Svoje misli usmerjam v trpečo dušo, ki se je danes izpovedala meni - osebi, ki jo je vedno cenila in ljubila na svoj, a vedno iskren način. Morala je imeti veliko poguma, da me je poklicala in se mi zaupala. Glede na najine pretekle izkušnje pa mislim, da me je preko vibracij začutila. Začutila je, da jo bom razumela. Začutila je, da se v mojem telesu nekaj dogaja - da se prebuja življenje. Zato ji pošiljam vso ljubezen in prosim Očeta in Mater, da ji pomagata akumulirati moč, preboleti težko izgubo in zbrati pogum za življenje, ki ji bo podarjeno ob naslednjem spočetju. Vem, da ji bo uspelo. Vem, da bo uspelo obema! Nasmehnila sem se ob njeni misli: "Rekla sem, da bova skupaj porivali vozička na sprehodu in tako tudi bo!" Draga prijateljica, iz tvojih ust v božja ušesa!

"Ničesar takega ni, kar bi moral imeti, ničesar takega ni, da bi to moral storiti, ničesar takega ni, kar bi moral biti, razen natanko tega, kar sem prav zdaj." 
(VIR: Walsch, N. D.: Pogovori z Bogom, 3. knjiga, str. 317)